Srce v plamenih

V noči, ko mesec srka solze neba,
Svetloba ne zadošča, ko te ni tu.
V vetru tiho šepetajo tvoje ime,
A v srcu gori ogenj, ki me požira v duši.

Kje so tiste besede, ki so obljubljale večnost?
Kje so tisti pogledi, ki so rišali naše sanje?
Tišina zdaj zavija skozi ulice,
Vse, kar ostane, so sence naših teles.

Ko sem te dotaknil, si bila kot zrak,
A zdaj, kot sence, tvoj obraz me beži.
Tvoje oči, ki so nekoč gorele v meni,
Sedaj samo hladen odsev, ki me zamrzne.

In še vedno hodim po tej poti,
Sam, v objemu tega nemirnega sveta.
A srce, o srce…
Le zakaj ti ne razumeš?

Ljubezen ni bila zgolj beseda,
Ni bila le trenutek v času,
Bila je ogenj, ki je raztrgal moje telo,
In zdaj, brez tebe, sem le pepel v vetru.

Ko mislim, da sem te že pozabil,
Se vrneš kot vihar v najglobljo temo.
Vem, da bom enkrat spustil te ječe,
A zdaj, ljubim te še bolj… kot morje ljubi skale.