Hi :wave:!
Tu je moja naloga. Ker nočem razkriti svojega pravega imena, sem si dala ime Kristina Hladnik.

Bilo je lep sončen dan in jaz, Kristina Hladnik sem šla na dvorišče pred našo hišo k moji gugalnici in se igrala.
Nenadoma sem slišala nekaj. Zvok je prihajal iz ceste. Šla sem do ceste in šla na pločnik. Še kar sem slišala ta zvok. Hodila sem naprej, daleč stran, a še kar se mi je zdelo, da nisem nič bližje zvoku. Obrnila sem se nazaj. Kje sem?! Hiše okoli mene so se mi zdele neznanka, cesto sem prvič videla. Skušala sem se spomniti, kako sem prišla do sem, a sem bila tako zatopljena v tisti zvok, da nisem videla poti.
Obdali so me grozni občutki. Kako bom prišla domov? Me bodo iskali in me bodo sploh našli? Nikoli več ne bom videla svojih staršev. V moji glavi so se pojavile slike mene in mojih staršev, kako smo skupaj in solze so me premagale. Zakaj sem to naredila? Starši mi že od nekdaj veliko pomenijo in zdaj jih bom izgubila za vedno. Za vedno. Za vedno bom ovita v črno tančico žalosti in upala na bolje.