Najprej razmisli, zakaj si tako jezna. Načeloma ljudje redko kar tako izbruhnejo in začnejo uničevati stvari, pogosto je bilo že prej kaj narobe. Tu bi ti lahko pomagalo, da pišeš dnevnik, kjer beležiš, kaj si delala čez dan, če se je zgodilo kaj posebnega ... Tako lahko ugotoviš, ali kaj vpliva na to, kako se razjeziš (npr. lahko recimo ugotoviš, da se veliko jeziš, kadar slabo spiš in potem začneš hodit prej spat). V dnevnik lahko pišeš tudi o stvareh, ki so te jezile in tako sprostiš to jezo.
Ko se zgodi situacija, v kateri čutiš, da postajaš jezna, je najbolje, da se umakneš iz nje. Recimo rečeš otroku, da boš stopila na hodnik za minuto, ker te res jezi. Potem lahko poskusiš nekajkrat globoko vdihniti ali pa recimo šteti do deset ali pa v mislih recetirati kakšno pesmico ali karkoli. Kričanje na otroke zagotovo ni priporočljivo (čeprav boljše od pretepanja).
Lahko se poskusiš ukvarjati z meditacijo ali čem podobnim, ker to pripomore k zmanjšanju stresa in včasih se jezimo preprosto zato, ker smo preveč pod stresom. Tudi telovadba ti lahko pomaga.
Možno je tudi, da je to pač neka prehodna faza. Otroci in najstniki velikokrat težje nadzirajo čustva, v odrasli dobi pa se potem to popravi.
Za vsak primer si vseeno pripravi plan B, če boš ugotovila, da poučevanje ni zate. Kot si že sama napisala, to zahteva veliko potrpežljivosti in nekateri ljudje tega pač ne zmorejo.
Če se bodo te težave še nadaljevale (ali pa poslabšale), pa bi ti vseeno svetovala, da se o tem posvetuješ z zdravnikom (ker je lahko vzrok tudi kakšno hormonsko neravnovesje ali kaj podobnega) ali pa se udeležiš kakšne psihoterapije ali delavnice za obvladovanje jeze, saj ni potrebe, da ti to otežuje življenje.