Moja zgodba je zakomplicirana. Imam opornico že zelo dolgo časa torej sem tarča posmeha bistveno že od takrat.
A moje srce ter um se nista zmenila za to saj sem imela nekaj tistih prijateljev, ki so bili daleč od tega. Sedaj se je zgodba 10-krat obrnila. Poimenovala jih bom Anja, Tadej, Marko pa mogoče še kdo. Sošolci, ki mi še vedno pomenijo zelo veliko že zardi lepih spominov. Anja je bila moja najboljša prijateljica že od vrtca ( sedaj sve skregani zaradi ostalih prijateljic in sošolk),s Tadejem se nismo kaj dosti družili (postal moja simpatijaza kar 7- let, sedaj le še prijatelja), Marko najboljši Tadejov prijatelj ( sedaj moja rezerva za valeto jaz pa njegova, prijatelja,...). Sedaj bi dala vse, da bi bilo tako kot je bilo. Vsi smo bili srečni, brez problemov, brez težav. A nekaj se pa le ni spremenilo. Z Anjo se še vedno pogovarjava malo a se, si pomagave,... Tadej ter jaz sva prijatelja, pomagava si med sabo, a včasih za kratek čas občutim stara čustva, ki jih ni bilo lahko preboleti. Marko hja po eni strani zadržan in da prednost ostalim za govor a ko dobi besedo je hiter in jedernat. Res ne bi rada izgubila teh prekrasnih ljudi s katerimi sem delila več kot polovico mojega življenja. Bliža se konec šole in naslednje leto bo naše zadnje skupaj saj bomo nato vsi odšli svojo pot. Res se ne bi rada kregala s nobenim izmed mojih sošolcev naslednje leto a včasih pač ne gre drugače. Kaj naj naredim? Kako naj se spet povežem s mojo prijateljico? Kaj naj naredim s starimi občutki? Kako naj res vem, da bom šla na Valeto z mojo rezervo in, da me ne bo pustil na cedilu?