Depresivna
2
Hej, kot pove že naslov, jaz sem prepričana, da sem depresivna. Js ful razmišljam o samomoru, utrujena sem od življenja pa še ta šola na daljavo me žre. A ima kdo kakšen predlog, ki bi mi mogoče pomagal, da se postavim nazaj? Js res ne vem kaj naj naredim, očiju in mami si pa ne upam povedati, ker je od mami bratranec tudi naredil samomor, lohka bi pa tut mislla da sam iščem pozornost. Plis help!
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Menim, da so to stvari, katere moraš povedati staršem. Predvsem, glede na to, da je od tvoje mami bratranc tudi prišel enkrat do te točke. Povj tvoji mami kaj te teži in da si utrujena in da ne veš kakš naprj.
Drgač pa piši tvoji šolski psiholognji. Dostrkat velik laži napišemo provblem kokr pa se o njem pogovarjamo.
Nekje sm prebrala, da pomaga, da pišš dnevnik in vanga napišš vse kar se ti jezgodl. dobr in slabo. Pa da dnedno pišš 10 dobrih stvari tistega dne.
Drgač pa ne obupat, vse bo še bolš. vsi smo še fula mladi :)
Drgač pa piši tvoji šolski psiholognji. Dostrkat velik laži napišemo provblem kokr pa se o njem pogovarjamo.
Nekje sm prebrala, da pomaga, da pišš dnevnik in vanga napišš vse kar se ti jezgodl. dobr in slabo. Pa da dnedno pišš 10 dobrih stvari tistega dne.
Drgač pa ne obupat, vse bo še bolš. vsi smo še fula mladi :)
2
Mantra
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hejjj ne tega narediti prosimmm prosimm.
svetujem ti da se posvetujes tudi na tom telefon.
upam da sem ti pomagala.
svetujem ti da se posvetujes tudi na tom telefon.
upam da sem ti pomagala.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej.
Poskušaj si zamisliti kako bi se počutla tvoja družina, če bi naredila to. Ne vem kam gremo po smrti, mer tega nihče ne ve, ampak če uporabim teorijo, da bi postala duh al karkol in bi videla spet s svojo družino. Bi bila srečna, ko bi jih gledala nesrečne?
In potem, ko boš enkrat odrasla in još se spomnila kaj si skoraj naredila, boš si mislila kaj vse bi lahko z tem zamudila.
In zapomni si, da nima veliko ljudi možnošti, da bi živeli, pa bi radi.
In koliko sem videla na tvojem prpfilu, si stara komaj 11 let, myb še ti še zdaj ne zdi življenje tako pomembno, ampak čez par let? Verjemi, da enkrat najdeš smisel v življenju.
Upam, da sem ti s tem kaj pomagala!:heart:
Poskušaj si zamisliti kako bi se počutla tvoja družina, če bi naredila to. Ne vem kam gremo po smrti, mer tega nihče ne ve, ampak če uporabim teorijo, da bi postala duh al karkol in bi videla spet s svojo družino. Bi bila srečna, ko bi jih gledala nesrečne?
In potem, ko boš enkrat odrasla in još se spomnila kaj si skoraj naredila, boš si mislila kaj vse bi lahko z tem zamudila.
In zapomni si, da nima veliko ljudi možnošti, da bi živeli, pa bi radi.
In koliko sem videla na tvojem prpfilu, si stara komaj 11 let, myb še ti še zdaj ne zdi življenje tako pomembno, ampak čez par let? Verjemi, da enkrat najdeš smisel v življenju.
Upam, da sem ti s tem kaj pomagala!:heart:
1
Noone
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.


