Pozdravljeni. Ni treba odgovoriti, samo rada bi to dala iz sebe, ker se ne morem nikomur zaupati. Občutek imam, da se življenje norčuje iz mene. Zakaj ravno jaz? Zakaj ravno jaz padem pred celo vasjo in se vsi norčujejo iz mene, zakaj ravno meni prileti mušica z usta, zakaj ravno jaz živim v najgršem bloku v vasi, zakaj imam ravno jaz težave z prebavo, zakaj imam ravno jaz vsakodnevne omotice itd. ne bom več naštevala, ker potem lahko to naštevam do večera. Pred enim letom smo imeli v šoli ogromno stresa in sem zaradi tega bila zaprta, imela drisko, kri v blatu, trebuh me je neznosno bolel itd. starše sem komajj prepričala, da gremo k zdravniku ko so mi odkrili sindrom razdraženega črevesja in še pol leta kasneje razdražen želodec. Si lahko mislite kako je to mučno:cry: verjetno si mislite, da je to pretiravanje ampak ni. To se mi resnično dogaja. Zaradi nevzdržnega stresa sem dobila anksiozno motnjo in se ves čas sekiram kaj če bom brezdomec, kaj če mi nič ne bo uspelo v življenju, kaj če bom neplodna, kaj če ne bom mogla imeti družine itd. okej to sem se zaupala staršem in so rekli, da je to samo v moji glavi in da so te misli že malo črnoglede, da ne bi dobila depresije. No zdaj še pa depresija na koncu?! To je pa res že višek vsega. Šla sem k psihologinji pa mi ni ravno pomagalo saj se misli samo kopičijo. Zaradi izjemni hude tesnobe sem dobila obsesivno kompulzivno motnjo. Nenehno preverjam, ali je vse na svojem mestu, ker me je strah, da bi se vžgalo vse. Tega se ne morem znebiti to preverjam 2 uri in samo jokala bi in kričala! Staršem se res res ne želim zaupati o tem kaj šele prijateljicam, ker bi si mislile, da je nekaj hudo narobe z mano. To je pač duševna motnja. Zaradi te motnje je potrebno k psiholgu ampak meni starši več ne pustijo k psihologu, ker pač ne. Kaj naj naredim? Ne prenesem več vsega tega kar me bremeni.