Js ne morem vec.
Vsakic, ko pridem v prostor, najdejo napake na men in mi jih povejo na nevljuden nacin. Vsakic znova mi to vzame tiste mal samozavesti, k jo mam. Mami mi ves cas govori, da se premikam k tanker, ociju grem na zivce 24/7, brat se dela norca iz mene ... Mami mi govori, zakaj sem ves cas tko depresivna in slabe volje in tezko se zadrzujem, da se ne bi zdrla nanjo, ampak pol bi mela ona izgovor, da me kaznuje. Ce kdaj kej recem (in ni misljeno slabo) se zderejo name, najdejo neki slabga z mojim komentarjem, me grdo pogledajo, ker govorim ... Z nobenim se ne morem pogovort, iz druzine sploh ne, frendov nimam. Komi cakam, da se zacne solsko leto, da bom manj v stiku z njimi. Ko pridem v sobo, se pocutim prazno, lezim na postelji, poslusam glasbo in delam nic. Trudim se postat oseba, ki si zelim bit, ker grem to leto na srednjo, ampak nimam energije. Ne morem vsak dan znova poslusat njihovih opazk oz. bit v svoji sobi, zapravljat pocitnice ... Vsak dan je enak prejsnjemu ... Zelim si sam mal spostovanja, a je to pretezko? Ne morem jim zaupat nicesar. Kaj nej nardim, da se resim iz te situacije?