Živijo! Sem dekle, ki v glasbeno hodi že četrto leto. In imam težavo. (Aja, naj omenim, da igram klavir, čeprav instrument ne vpliva na mojo težavo.)
Učiteljica je enostavno grozna. Ob njej se ne počutim sproščeno, zato mi igranje na urah ne gre. Vadim pa redno. Klavir na splošno je super in zabavno igrati in rada se ga učim. Le učiteljica mi pokvari vse dobre reči.
Ko je dobre volje, se imava lepo, ampak vseeno nisem umirjena, zbrana in sproščena, kar zmoti mojo osredotočenost.
Ko ima slab dan ali pa je le normalne volje, je neverjetno glasna in vzbuja slabo vzdušje. Živčna sem, ko le doma vadim za naslednji dan, saj se zavedam, da bo ura klavirja mogoče grozljiva.
Čez vso leto mi je grozno, le en dan pred npr. nastopom, izpitom ali drugačnim pomembnim dnem, se spremeni v najslajšega anglečka. Takrat se imam prelepo. Ampak to je le prevara, da bi nastop ali izpit opravila kar se da dobro, takoj po tem pomembnem dogodku pa je spet vse po starem.
Najbrž se sprasušujete, zakaj se vendar ne izpišem?
Problem je v treh stvareh. Bom razložila.
1. stvar je, da hodim tudi na nauk o glasbi, ki spada pod glasbeno in je obvezen. Na nauku se imam prelepi in dobila sem mnogo prijateljev. Vsak dan, ko končam klavir, imam takoj še nauk. Po nauku sem cela vesela, da je dne konec. Po nauku vedno ostanem z dvema prijateljicama, ki hodita na nauk. Sicer sta tudi moji sošolki, a vedno se bolj zbližamo v glasbeni in po njej. V tem je problem. Če bi odnehala z glasbeno, ne bi več gojila odnosov s temi super prijatelji, ki mi res veliko pomenijo. Ampak pod ta problem spada še en problem. Učiteljica za nauk je zelo navezana name in me spravlja na vsa možna tekmovanja. V času z njo res uživam, čeprav ni tako lahko. Kmalu bom imela tekmovanje iz nauka in nanj se zelo pripravljava. Že večkrat je rekla, da komaj čaka, da bom hodila na tekmovanja še naslednja leta. Omenjala je tudi, da bi bilo lepo, da nadaljujem s srednjo glasbeno (v to nisem najbolj navdušena, saj to pomeni še več trpljenja z učiteljico za klavir).
2. problem je s prijatelji. Sicer mi vedno pravijo, da naj le sledim svojim sanjam. Eni prijateljici sem že zaupala svoje težave z glasbeno in kmalu se je to razvedelo naokoli. Vsi so bili presenečeni in prav čutim njihovo razočaranje. Hudo mi je tudi, ko vidim svojo najboljšo prijateljico, ki ima milijon dejavnosti in pri njih tudi trpi, celo bolj od mene, pa se ne misli izpisati in le vztraja naprej.
3. problem je najhujši. Čez vso leto trpim pri klavirju. Ko pa pride na vrsto npr. nastop, ga opravim perfektno in imam prečudovit občutek. V tistem trenutku enostavno hocem nadaljevati, saj se počutim pomembnejšo z lepim občutkom. Potem pa še zaključni izpit. Prav spomnim se prejšnjega leta, kako je bilo. Bila sem noro noro živčna in tedne pred izpitom je bilo nekaj najhujših dni v mojem življenju. In končno je prišel izpit. Opravila sem ga odlično, dobila odlično oceno in vsega je bilo konec. Bila sem vesela in ponosna, kot bi opravila nevem kaj pomembnega. Takoj sem ppzabila na vse težave in učiteljica je bila noro ponosna. Nato sem dobila spričevalo, ki sem ga vzela v roke in svet je kar postajal rožnat in vse je bilo prelepo. Ko sem videla, da po vsem trpljenju vseeno opravim odlično, sem pozabila na težave in uživala poletne počitnice. Kar pa ni bilo vredu. Vpisala sem se za naslednjo leto v glasbeno. In spet se je začelo mučno trpljenje, v katerem sem trenutno.
Razumete?
Strah me je, da bo spet isto in bom dobre volje spet vstopila v naslednje leto. Pa še po poklicu ne nameravam biti glasbenica. Rada bi se bolj usmerila v šport in delo z živalmi.
Hvala z vso pomoč in upam, da me razumete.