Jst potrebujem pomočne zdržm več. Pač jst si psa ze resnično močno želim dve leti drgač pa si psa želim že od otroštva. Vedno ko sem žalostna me starši vprašajo kaj je in povem da si želim psa da sem zato žalostna. In potem povejo da nemorem imeti psa, pol jih vprašam zakaj ga ne morem imeti in mi povejo ker ga pač ne morem in da ga nebom dobila pol pa sem še samo bolj žalostna. Pol še jih vprašam kaj naj naredim da ga ne morem imeti naj peljem sosedovo psičko na sprehod ali kaj in pol mi povejo za verjamejo da znam skrbeti za psa in to in da ga nebom dobila pač . In pol jih vprašam kaj je razlog da mi ne pustijo psa in pol mi mami pove da je razlog pobiranje pasjih iztrebkov. Povem ji da je to preprosto in pol mi začne daj samo nehaj z tem. Pol ko povem očiju za psa, mi pove da je vse tak ful drago za psa in da če ga kupimo v vatetišču pridejo pregeldovat vsaki teden z čim se hrani... vprašala sem že sošolko ki je kupila psa v zavetišču če res pridejo pregledovat in mi pove da ni res. Drgač živimo v stanovanju ki je kr prostorno za majhnega psa ampak mi ga ne pustijo. In npr. ko sem v šoli se sošolke pogovarjajo o tem da dobijo psa ipd. in ko to poslušam bi se najraje vrgla skozi okno. Pač res ne zdržim več in nevem kaj naj. V šoli imam dobre ocene in vse apmak možgani mi kar ne dajo miru z psom. In ko vidim nekoga ko gre z spom na prehod mi kar kane solza z oči. Res nevem kaj naj in zelo bom vesela kakšnega odgovora.
Hvala že v naprej