Idk ce je to problem?
2
Hajj,
mam eno vprašanje. Torej meni je do zdaj v oš večinoma vse šlo itd. in zdaj ko sem v gimni dostkrat česa ne razumem in meni je to kratko povedano...frustrirajoče. V šoli še to ni problem, ampak ko se doma učim in česa ne razumem bi si najraje raztrgala kožo. Brez žvečilne v ustih ni šans da rešujem nat in fiz, ko ugotovim da sem narobe rešla/ne znam rešit sploh ko se bliža test mi vskaič rata slabo ne morem se pomirit pač pol se ponavadi grizem v roko in zadnjič sem se malo preveč in mami pravi da me bo dala na psihoterapijo če se bom samopoškodovala. Ampak za moje pojme se to ne šteje v to kategorijo? Pač sistem nagrajevanja mi ni deloval pri učenju pa sme prešla na sistem kaznovanja - ki je dejansko bolj uspešen....kaj vi menite? je to problem?
mam eno vprašanje. Torej meni je do zdaj v oš večinoma vse šlo itd. in zdaj ko sem v gimni dostkrat česa ne razumem in meni je to kratko povedano...frustrirajoče. V šoli še to ni problem, ampak ko se doma učim in česa ne razumem bi si najraje raztrgala kožo. Brez žvečilne v ustih ni šans da rešujem nat in fiz, ko ugotovim da sem narobe rešla/ne znam rešit sploh ko se bliža test mi vskaič rata slabo ne morem se pomirit pač pol se ponavadi grizem v roko in zadnjič sem se malo preveč in mami pravi da me bo dala na psihoterapijo če se bom samopoškodovala. Ampak za moje pojme se to ne šteje v to kategorijo? Pač sistem nagrajevanja mi ni deloval pri učenju pa sme prešla na sistem kaznovanja - ki je dejansko bolj uspešen....kaj vi menite? je to problem?
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Po mojem je to kr dost velik problem ker se očitno ful preveč sekiraš zarad šole. Ful velik ljudi v OŠ nima težav pol pa pridejo na gimnazijo in naenkrat nič več ni tok lahko. To se res velikim zgodi in ne pomeni da si neumna al pa kej tazga. Ampak grizenje v roko pa kaznovanje same sebe res ni dobra ideja. Tudi če misliš da ti pomaga se učit, v resnici te sam še bolj spravi v stres in pol je še težje razmišljat. Zato ti je verjetno tud slabo ko se bližajo testi ker maš preveč pritiska sama na sebe. Pa ja tut če se sam grizeš to še vedno šteje kot neka oblika samopoškodovanja ker si namenoma delaš bolečino. Zato je logično da je mamo mal strah. Po moje bi blo bolj pametno da ko česa ne razumeš da narediš mal pavze al pa vprašaš koga za pomoč. Lahko sošolca, profesorja al pa pogledaš razlago na yt ker jih je res ful za mat pa fiz. In še to, če bi šla na psihoterapijo to ne pomeni da je s tabo kej narobe. Velik dijakov gre sam zato da se naučijo kako se mal umirit pa manj sekirat zarad šole. Tko da ja, pomoje bi blo boljše da se probaš manj kaznovat ker gimnazija je že sama dost težka in si ni treba še sama delat hujš
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ee loona čak zadnč sm nek program vidla k pomaga pr učenju, ti pošlm na snep<3
also jaa preveč se sekiraš zard šole, pač (nism glih ful useful k nvm kak je u gimni sam ja) ja probi se sproti učit, tkoda že sproti pogruntaš česa res ne znaš, ne pa šele par dni pred testom
u got this girlll<3
also jaa preveč se sekiraš zard šole, pač (nism glih ful useful k nvm kak je u gimni sam ja) ja probi se sproti učit, tkoda že sproti pogruntaš česa res ne znaš, ne pa šele par dni pred testom
u got this girlll<3
1
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
