nevem kaj bi rekla razen tega da se ze no, kaksni dve leti pocutim nenormalno osamljeno, saj imam tistih par prijateljev ampak se se vedno pocutim tako samo splih nevem zakaj, in skos sem nekaj zalostna skos nekaj jokam in se skrivam po solskih kabinah ker se pocutim tako tako samo in tako tako grdo in ogabno in bedno in nicvredno, rada bi pobegnila nekam dalec dalec stran in nikoli prisla nazaj, sploh nevem zakaj se tako pocutim ker nihce ni nesramen do mene nikoli se niso norcevali iz mene usaj ne zares norcevali samo tako zalostno in samo se pocutim. nevem kaj tocno zelim od vas samo nevem nekomu sem rabila povedati in ucasih sem hodila k psihologu zaradi anoreksije in samoposkodovanja ampak nevem nikoli ni slo na bolje ker si nikoli res nisem zelela ker sem nasla neke vrste uteho v teh svojih obcutkih in samodestruktivnem obnasanju, in potem sem povedala vsem kako sem uredu in kako je vse okej in zdaj ne hodim vec nikamor in se delam da je vse okej in gnijem s svojimi custvi in na nek nacin uzivam ob tem na nek nacin bi pa se strasno rada izvlekla in kricala na pomoc ampak vem da si nebi pustila pomagati ce bi bila pri spet psihologu ker se nekomu ki si zares ne zeli pomoci ne da pomagati. najbolj cudno pa je da imam se nicvredno in grdo pocutim ze od kaksnega drugegs razreda takrat sem tudi zacela z manj-jedenjem in se je vse samo se stopnjevalo, ampak nikoli usaj ne da bi se spomnila nism dozivela nic travmaticnega kar bi take obcutke sprozilo in sem res zmedena in nevem nevem kaj naj delam sama s sabo.

hvala da ste si uzeli trenutek in prebrali