nism se bila pr psihijatru
2
julija14
hej... vem da to kar bom napisala se bo komu zdelo čudno komu bo mogoče pomagalo ampak js rabim pomoč nevem kaj delam ker je to ful butasto ampak itak noben ne ve kdo sem tko da ja...
okej....
stara sem 14 let in se včasih sprašujem če imam mentalne probleme ampak ne kot da sem prizadeta ali pa v depresiji ampak da ne vem kaj počnem v svojem življenju da sem drugačna in nisem dovolj dobra za ljudi...
to se je začelo v 5.r ko so me vsi sošolci zmerjal ignoreral dobesedno zajebaval in poniževal, učitli niso nardil nč tko še oni so mel tak odnos do mene. Vedno slabše mi je šlo v šoli zato se je moja mami odločila da me pelje šolski psihologinji pri njej sem mela ure 1x na teden... pogovarjale sva se o men o sošolcih predvsem pa sva delali logične naloge in teste...večkrat sem ji povedala kako se počutim ampak nikol se ni nič spremenilo...potem sem se odločila da grem do svetovalne delavke in ji povem mojo situacijo to se je zelo dolgo vleklo in počasi sem občutila da sem drugačna od drugih zato me ne spoštujejo.
Hvala bogu smo se delili iz 5. v 6. razred takrat se je vse popravlo spoznala sem nove ljudi in začela trenirati plavanje tam sem spoznala veliko novih prijateljev in moje življenje je bilo na boljšem. Nikoli nisem imela fanta ali sploh bila zaljubljena...v 7.r pa sem spoznala eno punco v katero sem se tako rečeno zaljubila in ona vame takrat sem spet začela dobivati čudne poglede in žaljive besede (kera lejzba...o fuj ....ej am maš rada pizde, pussy) itd. in zato sem bila vedno bolj žalostna moja punca je to opazila in poskušala to preprečiti. Ona je bi to je vedea že v 6.r in povedala staršem ko sva začeli hodit...in seveda je to pripeljalo do tega da sem to povedala tudi jaz moji starši sso to sprejeli kar je blo super in sem bla ful vesela. Ampak zdej v 8.r sem spet dobila občutek da nisem dovolj dobra za ljudi da mam probleme da sem drugačna teh občutkov sploh ne morem opisat ... nevem kaj je narobe z mano ampak vedno bolj sem žalostna in utrujena kot da sem izgubila veselje.
Če se še kdo tako počuti naj mi prosim pove ker jaz ne vem več kaj naj nardim nočem da to vpliva name na moje ocene na moje prjatle na mojo družino ker ne morem več vsak dan se zjokam po 5x in noben mi ne more pomagat...
hvala za pomč samo na vas se lahko obrnem.
ps ne sprasujte me ce sm lezbijka (:
okej....
stara sem 14 let in se včasih sprašujem če imam mentalne probleme ampak ne kot da sem prizadeta ali pa v depresiji ampak da ne vem kaj počnem v svojem življenju da sem drugačna in nisem dovolj dobra za ljudi...
to se je začelo v 5.r ko so me vsi sošolci zmerjal ignoreral dobesedno zajebaval in poniževal, učitli niso nardil nč tko še oni so mel tak odnos do mene. Vedno slabše mi je šlo v šoli zato se je moja mami odločila da me pelje šolski psihologinji pri njej sem mela ure 1x na teden... pogovarjale sva se o men o sošolcih predvsem pa sva delali logične naloge in teste...večkrat sem ji povedala kako se počutim ampak nikol se ni nič spremenilo...potem sem se odločila da grem do svetovalne delavke in ji povem mojo situacijo to se je zelo dolgo vleklo in počasi sem občutila da sem drugačna od drugih zato me ne spoštujejo.
Hvala bogu smo se delili iz 5. v 6. razred takrat se je vse popravlo spoznala sem nove ljudi in začela trenirati plavanje tam sem spoznala veliko novih prijateljev in moje življenje je bilo na boljšem. Nikoli nisem imela fanta ali sploh bila zaljubljena...v 7.r pa sem spoznala eno punco v katero sem se tako rečeno zaljubila in ona vame takrat sem spet začela dobivati čudne poglede in žaljive besede (kera lejzba...o fuj ....ej am maš rada pizde, pussy) itd. in zato sem bila vedno bolj žalostna moja punca je to opazila in poskušala to preprečiti. Ona je bi to je vedea že v 6.r in povedala staršem ko sva začeli hodit...in seveda je to pripeljalo do tega da sem to povedala tudi jaz moji starši sso to sprejeli kar je blo super in sem bla ful vesela. Ampak zdej v 8.r sem spet dobila občutek da nisem dovolj dobra za ljudi da mam probleme da sem drugačna teh občutkov sploh ne morem opisat ... nevem kaj je narobe z mano ampak vedno bolj sem žalostna in utrujena kot da sem izgubila veselje.
Če se še kdo tako počuti naj mi prosim pove ker jaz ne vem več kaj naj nardim nočem da to vpliva name na moje ocene na moje prjatle na mojo družino ker ne morem več vsak dan se zjokam po 5x in noben mi ne more pomagat...
hvala za pomč samo na vas se lahko obrnem.
ps ne sprasujte me ce sm lezbijka (:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej, julija14!
Prvo kot prvo, moraš vedeti, da s tabo ni nič narobe. Naša čustva so nekaj posebnega in z njimi ne moremo upravljati. Ne moremo se samo z glavo odločiti, koga ljubimo in kdo nas privlači. Žal so ljudje taki, da veliko stvari obsojajo. Čudno gledajo že, če ima punca mlajšega ali nižjega fanta, še bolj pa, če ima punco. Ampak s tem se res ne obremenjuj! Vedi, da niso vsi ljudje taki in veliko ljudi do takih stvari ne čuti odpora. Ker pa so tisti, ki take stvari obsojajo, ponavadi zelooo glasni in žaljivi, se ti sčasoma zazdi, da so taki vsi ljudje in da te nihče ne mara. Moraš vedeti, da ti ljudje niso tvoji prijatelji, ker te pravi prijatelji sprejmejo takšnega, kot si. Imaš zelo razumevajočo družino, ki te je sprejela takšno, kot si. Verjemi, da obstajajo tudi taki prijatelji. Mislim, da imaš okoli sebe veliko prijateljev, ki te ne obsoja, le da si tega ne upajo priznati na glas. Takšna kot si, si najboljša in ne trudi se spremeniti zaradi nepomembnih ljudi. Bodi ponosna nase...pomisli na vse svoje uspehe, kaj vse si že dosegla...mogoče imaš dobre ocene, dobro plavaš, si prijazna, rada pomagaš....? Vse to so tvoje prednosti in če nanje pomisliš, se zelo hitro lahko spraviš v dobro voljo. Če tudi to ne bo pomagalo, pa se pogovori z družino ali pa se posvetuj s kakšnim strokovnjakom. Najprej ti bo mogoče težko, a boš kmalu ugotovila, da se stvari obračajo na bolje.
Upam, da sem ti vsaj malo pomagala.
Prvo kot prvo, moraš vedeti, da s tabo ni nič narobe. Naša čustva so nekaj posebnega in z njimi ne moremo upravljati. Ne moremo se samo z glavo odločiti, koga ljubimo in kdo nas privlači. Žal so ljudje taki, da veliko stvari obsojajo. Čudno gledajo že, če ima punca mlajšega ali nižjega fanta, še bolj pa, če ima punco. Ampak s tem se res ne obremenjuj! Vedi, da niso vsi ljudje taki in veliko ljudi do takih stvari ne čuti odpora. Ker pa so tisti, ki take stvari obsojajo, ponavadi zelooo glasni in žaljivi, se ti sčasoma zazdi, da so taki vsi ljudje in da te nihče ne mara. Moraš vedeti, da ti ljudje niso tvoji prijatelji, ker te pravi prijatelji sprejmejo takšnega, kot si. Imaš zelo razumevajočo družino, ki te je sprejela takšno, kot si. Verjemi, da obstajajo tudi taki prijatelji. Mislim, da imaš okoli sebe veliko prijateljev, ki te ne obsoja, le da si tega ne upajo priznati na glas. Takšna kot si, si najboljša in ne trudi se spremeniti zaradi nepomembnih ljudi. Bodi ponosna nase...pomisli na vse svoje uspehe, kaj vse si že dosegla...mogoče imaš dobre ocene, dobro plavaš, si prijazna, rada pomagaš....? Vse to so tvoje prednosti in če nanje pomisliš, se zelo hitro lahko spraviš v dobro voljo. Če tudi to ne bo pomagalo, pa se pogovori z družino ali pa se posvetuj s kakšnim strokovnjakom. Najprej ti bo mogoče težko, a boš kmalu ugotovila, da se stvari obračajo na bolje.
Upam, da sem ti vsaj malo pomagala.
3
Missy
julija14
hvala to je bilo zelo lepo in si mi polepšala dan, hvala za spodbudo in pomoč
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Pozdravljena!
S tabo ni nič narobe. Sošolci pač znajo biti zelo neprijazni, vendar to ne pomeni, da je to, kar ti govorijo res. Zagotovo si dobra oseba in si zaslužiš, da si srečna. Občutki drugačnosti so običajni v takšni starosti, ne glede na to, ali si v resnici drugačna od drugih ali ne, je pa razumljivo, da te to obremenjuje.
Predlagam ti, da se pogovoriš s starši. Povej jim, kakšne težave imaš. Lahko jih prosiš, če bi se lahko pogovorili z razredničarko in skupaj našli rešitev, da bi bili sošolci do tebe prijaznejši.
Če želiš, lahko poiščeš pomoč psihologa. Najverjetneje ti bo najlažje, če kontaktiraš Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov v svoji bližini (https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/otroci-in-mladostniki/) ali pa za napotnico prosiš osebnega zdravnika. Seveda lahko poiščeš tudi terapevta ali psihologa, ki ni del javnega zdravstva. Če tega ne želiš, lahko pokličeš tudi na TOM telefon (med 12. in 20. uro, brezplačno, uporabiš lahko tudi e-pošto tom@zpms.si) in se pogovoriš o svojih problemih ter prosiš za nasvet. Osebe se običajno napoti k psihiatru, kadar imajo težave z duševnim zdravjem, ki potrebujejo zdravljenje z medikamentozno terapijo, kar v tvojem primeru najverjetneje ni potrebno.
Da izboljšaš svojo samopodobo lahko poskusiš najti kakšno dejavnost, ki te zanima in si v njej uspešna (npr. šport, umetnost, kuhanje ...). To ti lahko da občutek uspešnosti, ki ni vezan na šolo. Lahko se tudi pridružiš kakšnemu društvu ali klubu ali se udeležiš tečaja, saj lahko tako spoznaš ljudi, ki so jih zanimajo podobne svari kot tebe in spoznaš nove prijatelje. Če želiš, si lahko tudi vsak dan v nek zvezek napišeš vse dobre stvari, ki so se ti zgodile ter vse dosežke, ki si jih dosegla ta dan; to pomaga, da imaš bolj optimističen pogled na svet.
Če se počutiš slabo zaradi homofobije, ki si je deležna, lahko poskusiš spoznati več LGBTQ+ oseb preko društev, kot so Legebitra ali DIH, ali pa poskusiš spoznati druge preko spleta (morda lahko poskusiš spletno stran https://www.trevorspace.org/).
S tabo ni nič narobe. Sošolci pač znajo biti zelo neprijazni, vendar to ne pomeni, da je to, kar ti govorijo res. Zagotovo si dobra oseba in si zaslužiš, da si srečna. Občutki drugačnosti so običajni v takšni starosti, ne glede na to, ali si v resnici drugačna od drugih ali ne, je pa razumljivo, da te to obremenjuje.
Predlagam ti, da se pogovoriš s starši. Povej jim, kakšne težave imaš. Lahko jih prosiš, če bi se lahko pogovorili z razredničarko in skupaj našli rešitev, da bi bili sošolci do tebe prijaznejši.
Če želiš, lahko poiščeš pomoč psihologa. Najverjetneje ti bo najlažje, če kontaktiraš Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov v svoji bližini (https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/centri-za-dusevno-zdravje/otroci-in-mladostniki/) ali pa za napotnico prosiš osebnega zdravnika. Seveda lahko poiščeš tudi terapevta ali psihologa, ki ni del javnega zdravstva. Če tega ne želiš, lahko pokličeš tudi na TOM telefon (med 12. in 20. uro, brezplačno, uporabiš lahko tudi e-pošto tom@zpms.si) in se pogovoriš o svojih problemih ter prosiš za nasvet. Osebe se običajno napoti k psihiatru, kadar imajo težave z duševnim zdravjem, ki potrebujejo zdravljenje z medikamentozno terapijo, kar v tvojem primeru najverjetneje ni potrebno.
Da izboljšaš svojo samopodobo lahko poskusiš najti kakšno dejavnost, ki te zanima in si v njej uspešna (npr. šport, umetnost, kuhanje ...). To ti lahko da občutek uspešnosti, ki ni vezan na šolo. Lahko se tudi pridružiš kakšnemu društvu ali klubu ali se udeležiš tečaja, saj lahko tako spoznaš ljudi, ki so jih zanimajo podobne svari kot tebe in spoznaš nove prijatelje. Če želiš, si lahko tudi vsak dan v nek zvezek napišeš vse dobre stvari, ki so se ti zgodile ter vse dosežke, ki si jih dosegla ta dan; to pomaga, da imaš bolj optimističen pogled na svet.
Če se počutiš slabo zaradi homofobije, ki si je deležna, lahko poskusiš spoznati več LGBTQ+ oseb preko društev, kot so Legebitra ali DIH, ali pa poskusiš spoznati druge preko spleta (morda lahko poskusiš spletno stran https://www.trevorspace.org/).
2
julija14
hej jamie, res ti hvala za vso pomoč in spodbudo, to ne govorim ker si mi ravno kar pomagala pri moji stiski ampak to govorim tudi za druge otroke in najstnike nisem ravno pogosto na pilu in ne poznam te ravno dobro ampak čutim da si dobra oseba.
Sicer so počitnice in se nimam nič kaj za bati šole in vsega, tudi letos sem končala glasbeno šolo ki je bila kot moj drugi dom. V njej sem se večkrat izpovedala svoji učiteljici in ona me je vedno spodbujala in stala ob strani ampak sedaj ko je tega konec nevem koga naj si najdem, vem da imam zelo prijazne starše ampak še vedno ne razumem kako naj jim povem kaj če bo moja mami komplicirala in govorila da zganjam dramo... večkrat sem ji že hotela povedat kaj se dogaja ampak ni bila ravno pri stvari, no ne bom te preveč obremenjevala z problemi ampak hvala da pomagaš in si vzameš čas zame.
hvala
lp juija14
Sicer so počitnice in se nimam nič kaj za bati šole in vsega, tudi letos sem končala glasbeno šolo ki je bila kot moj drugi dom. V njej sem se večkrat izpovedala svoji učiteljici in ona me je vedno spodbujala in stala ob strani ampak sedaj ko je tega konec nevem koga naj si najdem, vem da imam zelo prijazne starše ampak še vedno ne razumem kako naj jim povem kaj če bo moja mami komplicirala in govorila da zganjam dramo... večkrat sem ji že hotela povedat kaj se dogaja ampak ni bila ravno pri stvari, no ne bom te preveč obremenjevala z problemi ampak hvala da pomagaš in si vzameš čas zame.
hvala
lp juija14
Moj odgovor:
myvxm
potrebuje pomoč ali nasvet v
.png "Druščina 8"){kind=small}
