Res bi bila hvaležna če bi si kdo vzel čas in to prebral. No bom kar začela.
Jaz zadnje čase veliko časa poskušam razumeti svoja čustva. Jih bom opisala.
1. Ko sem s prijatelji sem vesela in se smejim in moj nasmeh ni fake. Ampak nikoli nisem prepričana ali se vesela tudi v sebi. Nikoli ne čutim več tistega občutka kot sem pred na primer 1 letom ko sem bila vesela. Prvo minuto ko sem sama se spet počutim prazno in brez motivacije.
2. Vedno ko sem sama se začnem obremenjevati s tem, da grem vsem na živce, da sem grda in da si ne zaslužim biti vesela. In tudi ne želim si biti vesela. Nevem zakaj ampak res bi rada trpela. Razmišljam o tem ali sem v depresiji ali sem samo lena. In ko si želim o tem komu povedati si mislim, da nisem nič posebnega in da si bodo vsi mislili kako občutljiva sem. O tem sem si želela pogovoriti tudi s psihologinjo ampak nisem ker se mi zdi da nisem nič posebnega. Velikokrat razmišljam tudi o samomoru a ga ne naredim iz dveh razlogov. Prvi je da bi bili ostali žalostni zaradi mene in drugi je da si spet mislim pa saj ni hudo.
3. Nimam več motivacije za stvari ki sem jih imela včasih zelo rada. Npr. petje in igranje violine. Tudi učim se zelo težko a imam še vedno večinoma petice. Tudi mami je opazila to ampak mi govori, da sem lena in brez življenja.
4. To ni preveč pomembno ampak včasih sem rada poslušala veselo in energično glasbo sedaj pa rada poslušam žalostne pesmi. Včasih sem se tudi veliko jokala ob filmih zdaj pa se ne več. Jokam se samo če je kaj res res res hudo ampak to se zgodi zelo redko. Jaz pred enim letom bi se jokala vsak dan.
5. Da na splošno opišem moje občutke ko sem sama: počutim se prazno, stiska me v srcu, žalostna sem.


Ne pričakujem da mi boste povedali da imam depresijo ali kaj podobnega. Sploh nisem prepričana kakšen odgovor pričakujem.