Starši, močna čustva, panika
5
Girl <3
Hoj, sori za slovnične napake, to sm napisala pred par dnevi v dnevnik, upam, da mi boste znali dat kšn nasvet. Bom vesela že če bo kdo prebral. <3
Vem da ni prav da sw tko pocutim ampak cutim neko pekoco bolecino v prsih in kr na jok mi gre, najhujse je ker morem to skrivat in ker se pocutim krivi da tko cutim, da kompliciram, da sm obcutljiva. Ves pocutim se osamljeno tut ce vem da mam ljudi ki me imajo radi. A ves ko te majo ljudje najrajsi ko si tiho in so u resnici navajeni da si skoz tiho, pac ja kdaj mas momente ko si radovedna in ful sprasujes ampak ko te ooskusajo utisat jim rata, se pustis utisat. Seveda ne mislim da so zlobni ne tko razumet. Sam neki me tko mocno boli. “I won’t be silenced” ker ni prou ker se zaradi tega pocitim slabo, kot da je boljse da sm tiho. Js jih mam ful rada, svoje starse, pac ful jih spostujem ze od vedno in nisem uporniska, sem trmasta ja, ampak ubogam in sm proti svojim vrstnikom kar ubogljiva, ne delam vecjih tezav. Spomnem se kako sem mami prav vse zaupala, kako sem ji povedala use kar se mi je dogajalo, kako sem ji zaupala. Moji starsi so super, ves. Rada jih mam, zelo. Ampak mogoce sem res nesramna in nehvalezna in prevec zahtevam od njih.
Mogoce bolje da utihnem kot prej, ker prej ko sm bla tiho in utisala svoje obcutke in zvalila krivdo nase je blo lazje. Ampak ni prav. Nevem vcasih se nikjer drugje nisem pocitla doma kot prav doma, zdaj pa se povsod drugje pocutim boljse in iscem priloznosti da nisem doma, da sem nekje drugje z nekom drugim. Ampak to je tko nesramno, starsi me imajo radi, vem da me imajo, vidim drobce ljubezni, ampak ko spregovorim, tudi ce pazim kaj bom rekla, cutim da se prisiljo bit prijazni al nevem, samo ni tiste topline in zaupanja. Ni povezanosti. Nismo team, ki drzi vedno v dobrem in slabem skupaj, vcasih bi si zelela da bi bili, da bi drug drugega objeli ko bi bilo tezko in se ne obsojali. Si pravli da smo prevec obcutljivi, prevec se sekiramo ali naj samo odmislimo.
---
V takih trenutkih me glasba razume, brez muzike js nevem kje bi bla, kako bi blo z mano…
Ves ful me boli se nekej glede tega ampak zaradi tega se se slabse pocutim. Moji starsi si zasluzijo bit srecni, oni so team, kdo je pa moj team:sob:me myself and i:persevere::tired_face::sob:🥺
---
Ko bi se lahko ze odselila…no, boljsa moznost bi bla da bi starsi slisali to kar govori moje srce, da ne bi videli jeze ampak bolecino.
---
Kaj delam narobe da grem starsem tko strasno na zivce in kako to da se nocejo pogovorit da bi tesli kej ce so pa vedno tako razumni in tko fajn in vejo da se je fajn pogovorit ce stvari niso ok…
Je normalno da se pocutim tko? Nevem tko prazno, tko bolece, oni bi rekli da sm obcutljiva in da ni res.
Obupali do nad mano. A so? Pustijo me na miru ceprav si zelim da bi me objeli, da bi si bli bolj blizu. Joj odgnat moram te misli.
---
Btw: sm jim že probala povedat use to...mama je zcnla zjat name da mislim samo nase, da ne pomislim na njih, rekla sm d bi kdaj rabla kšn objem alpa da bi se več pogovarjali (like zadnje case nikamor ne gremo, nic se ne pogovarjamo med sabo, zadnja dva mesca odkar je bla nona ful cajta u bolnici smo spregovorili 2 besedi na dan dobesedno in se to je blo samo: "čau", "kam greš?") in like štekam use, da majo ful skrbi, sam useeno mal boli d je tko hladno vzdujse ze dva meseca in ni videt da se bo spremenilo...pa btw moja mama je ful fajn oseba samo tolko, jo mam rada, pa tut tata isto, tle zgleda ku da jih kritiziram, sam povem reality.
večkrat čutim tut ful močna čustva ku na primer osamljenost, da sm sama z vsemi mislimi, z vsem, da morem vse sama, da ne smem kazat čustev (tut moji starši jih ne kažejo in se jim zdi da to ni prou, da je boljše če se 'zbereš' oz umakneš), včasih bi rabla sam objem in kšno lepo besedo, ki jih je premalo, se vam ne zdi? zarad teh občutkov pride dostikrat panika (zadnje čase vedno bolj pogosta in močnejša): zdi se mi da ne morem dihat, da me vleče dol, da mam kamne v prsnm košu, da bi najraje zakričala pa ne smem, morem bit tiho...
ok nevem če ma to kej smisla...se še kdo počuti tko ku js? maste maybe kšn nasvet? karkoli bo ok, že to, da ste prebrali ful cenim :)
lp
Girl <3
Vem da ni prav da sw tko pocutim ampak cutim neko pekoco bolecino v prsih in kr na jok mi gre, najhujse je ker morem to skrivat in ker se pocutim krivi da tko cutim, da kompliciram, da sm obcutljiva. Ves pocutim se osamljeno tut ce vem da mam ljudi ki me imajo radi. A ves ko te majo ljudje najrajsi ko si tiho in so u resnici navajeni da si skoz tiho, pac ja kdaj mas momente ko si radovedna in ful sprasujes ampak ko te ooskusajo utisat jim rata, se pustis utisat. Seveda ne mislim da so zlobni ne tko razumet. Sam neki me tko mocno boli. “I won’t be silenced” ker ni prou ker se zaradi tega pocitim slabo, kot da je boljse da sm tiho. Js jih mam ful rada, svoje starse, pac ful jih spostujem ze od vedno in nisem uporniska, sem trmasta ja, ampak ubogam in sm proti svojim vrstnikom kar ubogljiva, ne delam vecjih tezav. Spomnem se kako sem mami prav vse zaupala, kako sem ji povedala use kar se mi je dogajalo, kako sem ji zaupala. Moji starsi so super, ves. Rada jih mam, zelo. Ampak mogoce sem res nesramna in nehvalezna in prevec zahtevam od njih.
Mogoce bolje da utihnem kot prej, ker prej ko sm bla tiho in utisala svoje obcutke in zvalila krivdo nase je blo lazje. Ampak ni prav. Nevem vcasih se nikjer drugje nisem pocitla doma kot prav doma, zdaj pa se povsod drugje pocutim boljse in iscem priloznosti da nisem doma, da sem nekje drugje z nekom drugim. Ampak to je tko nesramno, starsi me imajo radi, vem da me imajo, vidim drobce ljubezni, ampak ko spregovorim, tudi ce pazim kaj bom rekla, cutim da se prisiljo bit prijazni al nevem, samo ni tiste topline in zaupanja. Ni povezanosti. Nismo team, ki drzi vedno v dobrem in slabem skupaj, vcasih bi si zelela da bi bili, da bi drug drugega objeli ko bi bilo tezko in se ne obsojali. Si pravli da smo prevec obcutljivi, prevec se sekiramo ali naj samo odmislimo.
---
V takih trenutkih me glasba razume, brez muzike js nevem kje bi bla, kako bi blo z mano…
Ves ful me boli se nekej glede tega ampak zaradi tega se se slabse pocutim. Moji starsi si zasluzijo bit srecni, oni so team, kdo je pa moj team:sob:me myself and i:persevere::tired_face::sob:🥺
---
Ko bi se lahko ze odselila…no, boljsa moznost bi bla da bi starsi slisali to kar govori moje srce, da ne bi videli jeze ampak bolecino.
---
Kaj delam narobe da grem starsem tko strasno na zivce in kako to da se nocejo pogovorit da bi tesli kej ce so pa vedno tako razumni in tko fajn in vejo da se je fajn pogovorit ce stvari niso ok…
Je normalno da se pocutim tko? Nevem tko prazno, tko bolece, oni bi rekli da sm obcutljiva in da ni res.
Obupali do nad mano. A so? Pustijo me na miru ceprav si zelim da bi me objeli, da bi si bli bolj blizu. Joj odgnat moram te misli.
---
Btw: sm jim že probala povedat use to...mama je zcnla zjat name da mislim samo nase, da ne pomislim na njih, rekla sm d bi kdaj rabla kšn objem alpa da bi se več pogovarjali (like zadnje case nikamor ne gremo, nic se ne pogovarjamo med sabo, zadnja dva mesca odkar je bla nona ful cajta u bolnici smo spregovorili 2 besedi na dan dobesedno in se to je blo samo: "čau", "kam greš?") in like štekam use, da majo ful skrbi, sam useeno mal boli d je tko hladno vzdujse ze dva meseca in ni videt da se bo spremenilo...pa btw moja mama je ful fajn oseba samo tolko, jo mam rada, pa tut tata isto, tle zgleda ku da jih kritiziram, sam povem reality.
večkrat čutim tut ful močna čustva ku na primer osamljenost, da sm sama z vsemi mislimi, z vsem, da morem vse sama, da ne smem kazat čustev (tut moji starši jih ne kažejo in se jim zdi da to ni prou, da je boljše če se 'zbereš' oz umakneš), včasih bi rabla sam objem in kšno lepo besedo, ki jih je premalo, se vam ne zdi? zarad teh občutkov pride dostikrat panika (zadnje čase vedno bolj pogosta in močnejša): zdi se mi da ne morem dihat, da me vleče dol, da mam kamne v prsnm košu, da bi najraje zakričala pa ne smem, morem bit tiho...
ok nevem če ma to kej smisla...se še kdo počuti tko ku js? maste maybe kšn nasvet? karkoli bo ok, že to, da ste prebrali ful cenim :)
lp
Girl <3
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
okej
glej po mojem je cist normalno, da se pocutis zalostno oz. kot si sama napisala, *da imas kamne v prsih*, to se vsem kdaj dogaja in ni s tem nic narobe.
glede tvojih starsev, ne vem kaksen odnos imate ampak js bi rekla da bi se ti mogla se enkrat probat pogovorit z njimi, na umirjen nacin. pa verjemi, nisi jim v breme, starsi imajo, predvsem svoje, otroke res zelo radi, ce nebi, sploh ne bi imeli otrok. tkoda, glej, vse bo v redu, mogoce je tudi to samo obdobje, bolj pa ti zal ne morem pomagati ker ne razumem cisto(sori).
lepo se imej in ne pozabi:
VSE BO V REDU!:kissing_heart::heart::heart:
glej po mojem je cist normalno, da se pocutis zalostno oz. kot si sama napisala, *da imas kamne v prsih*, to se vsem kdaj dogaja in ni s tem nic narobe.
glede tvojih starsev, ne vem kaksen odnos imate ampak js bi rekla da bi se ti mogla se enkrat probat pogovorit z njimi, na umirjen nacin. pa verjemi, nisi jim v breme, starsi imajo, predvsem svoje, otroke res zelo radi, ce nebi, sploh ne bi imeli otrok. tkoda, glej, vse bo v redu, mogoce je tudi to samo obdobje, bolj pa ti zal ne morem pomagati ker ne razumem cisto(sori).
lepo se imej in ne pozabi:
VSE BO V REDU!:kissing_heart::heart::heart:
1
L555
Girl <3
Hoj hvala za odgovor, ja res sem malo nerazumljivo napisala ja, je ze v redu, si pomagala kolkr si upala, hvala. I think probala sem se ze veckrat pogovort z njimi sam so misnli da jih napadam oz. preveč pričakujem od njih. ja mogoce je res obdobje, nevem.
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ej, use bo okej. Zdej nism čist prepričan al je bolečina v prsih fizična al "psihična". Ker tko kdaj če padeš po tleh te fizično boli na enem delu, kdaj pa ti kdo reče kj grdga in te vseeno boli na tistem mestu, lahko še veliko bolj! Kdaj pa ljudje tud resno zbolije za boleznimi kot so depresija, shizofrenija, in druge mentalne bolezni. ampak to ni zares pomembno, kar hočem rečt je, da nisi sama kriva in ni prou da je tko. in prosim ne tega skrivat! zlo je prou da to napišeš a PIL al pa če si dost pogumna lahko tudi pokličeš na TOM telefon al pa jim pišeš. In veliko ljudi, ki imajo podobne težave si začne pol mislt; ah sej to bo šlo stran, morm mal potrpet, sj ni nč tacga, etc. etc... ampak ni res! ker si še najstnik in zdej morš izkoristit življenje na polno! ubistvu ni važno kok si stara, življenje je kratko in ni prou da trpiš kadarkol! in zato prosim povej še komu drugmu, al pa se vsaj ne delat da je vse vredu če ni. najdi pomoč in naredi vsaj to dobro stvar zase.
Al pa povej enim prijateljem, ampak ne tem k si jih opisala ker to niso res pravi prijatelji. js sm tud mel tko 2 "prjatla" s katerima sm biu frend tko 3 leta. in res nism mel drugih prjatlov sploh, in tud js sm takrat mel veliko težav sam s sabo, in nism niti opazu da bi se jih kr dost rešu če bi šu stran od teh dveh človekov. ampak pol je šlo moje zdravje dost na boljš, in sm spoznal še 2 fanta pa eno punco k smo hitr postal ful dobri prjatli, in tko js sm bil dobesedno šokiran, ker tej ljudje so bli tkoo prjazni! pač nism mogu vrjetn- tko komej smo se poznal pa smo kr en drugmu tko lahkotno dajal komplimente pa k se je kdo opraviču je dejansko to mislu! in oprosti če ti je težko zdej to poslušat, ampak point je da če si preveč navajen na take toksične ljudi bo pu čist drgač k dobiš prave prjatle- k jih ni tok težko najdt no (ne pravm zdej da so tvoji prjatli grozne osebe ker jih ne poznam dobro, ampak pravm da je zdej to težje vidt, in res ne rabš še slabih ljudi okrog sebe če ti ni lahko in če ti ne pomagajo in te hočjo utišat.). zato se vprašaj glede njih? Zakaj so še tvoji prjatli? js sm si skoz govoril da zato ker nočem bit sam in nimam drugih prjatlov in ker mamo pač neko zgodovino skupej in se poznamo itd. ampak to niso pravi odgovori. pravi odgovori so: ker me podpirajo, ker podpiram njih, ker poslušajo, ker jaz poslušam njih! in cenim to da me podpirajo. pa še ful lepo da se razumeš s starši, ampak morš tud vedt ta tisti "uporniki" niso tm samo da delajo težave. seveda je vrjetno veliko lažje pri odraslih doseči več z mirnim pogovorom. ampak kdaj so vsi tej ta stari took zateženi in ne zreli da te sploh nočejo poslušat in te enostavno ne bodo razumel no matter kaj jim rečeš! tkoda eni tej uporniki pa "zavoženi" ljudje k delajo slabe ljudi zase, vejo da to kar delajo ni prav, in pač so tko uporniški zarad svoje preteklosti. mogoč so imel podobne težave kot ti in so iskal pomoč pa jim je ni noben ponudil, al pa si enostavno niso upal. in ker jih potem noben ni slišou se jim je pač enostavno strgal. in tko poznam velik takih ljudi k so se delal da neki so p izvajal nasilje nad drugimi nedolžnimi, pol se pa jokal k so v šolo pršli naprimer starši in so bli samo še bolj razočarani nad to osebo. seveda niso vsi tej gaserji taki zarad tega, ampak večino kar jih js poznam pa. in zato vidš, da je prou najdt pomoč. in js sm tud šu skoz to in si jo nekak poiskal- ker noben ne bo pršu kr tko do tebe. morš sam zase poskrbet!
tkoda povej staršem najprej, ker vrjamem da če so dorbi starši, bodo poslušal in ti pomagal! ker bodo veseli da ti lahko pomagajo preden bo kaj prepozno! in ne dajat vse krivde nase pa jo nekam potlačit! ker tud če jo, bo potem enkrat vse naenkrat pršlo nazaj! in zato se probleme rešuje sprot! in to tud pove da nimaš prou dobre samopodobe, če sebe kriviš za vse. Res me zanima, zakaj?? in tud razumem da je čudno ko maš ta feeling da se oddaljuješ od staršev. ampak to se pač zgodi v lajfu, zdej pri tvoji starosti se začenja. pač odraščaš in zato hodiš ven v lajf ker drugi tud to delajo. in je mal čudn it ven iz doma in nrdit tako spremembo, sploh če greš stran od edinih ljudi k jim je dejansko mar zate. ampak veš da bodo še vedno tam zate, še dolgoo časa! in mogoče se zdej zdi težko, ampak veš da bo v življenju še veliko podobnih izzivov, ko boš se mogoče oddaljila še od kakšne ljubljene osebe, npr. babice, fanta,... in vsi gremo skozi to no. tako pač gre in an to na žalost ne moremo vplivat, zato je boljš če samo ne mislš na to.
pa vrjamem da nekak nočeš povedat staršem da jih ne bi še bl "obremenila". ampak sj jim. nočeš lagat? ne laži jim da je vse prav? če ste tak team jim boš povedla! sj je tko al tko naloga staršev da te slišijo! in res pomisl kako bo lahko k enmu to zaupaš, in oni ti bodo pomagal in djeansko jim boš lahko padla v objem in se jim zahvalila, in oni teb! in ne veš kaj bodo rekl! če jim razložiš točn tko kokr si to zdej napisala, noben normaln starš ne bi reku samo: "to ni res kaj ejs tabo narobe razocarani smo". če to rečejo se lahko tud obreš na socialno službo, itd.
ojoj res oprosti k je to zlo na dolgo pa nism prepričan če ej to tisti odgovor k ga pričakuješ, in res upam da ti bo čim bolj pomagal. sm ga pa napisal tko k sm ker vem da ti ni lahko. in na PIL-u je še veliko podobnih ljudi kot ti. in k bo boljš, jim pejt pomagat še ti. ampak ne zdej, potem k bo vse vredu. ker enkrat bo.
srecno,
-jelkic.
Al pa povej enim prijateljem, ampak ne tem k si jih opisala ker to niso res pravi prijatelji. js sm tud mel tko 2 "prjatla" s katerima sm biu frend tko 3 leta. in res nism mel drugih prjatlov sploh, in tud js sm takrat mel veliko težav sam s sabo, in nism niti opazu da bi se jih kr dost rešu če bi šu stran od teh dveh človekov. ampak pol je šlo moje zdravje dost na boljš, in sm spoznal še 2 fanta pa eno punco k smo hitr postal ful dobri prjatli, in tko js sm bil dobesedno šokiran, ker tej ljudje so bli tkoo prjazni! pač nism mogu vrjetn- tko komej smo se poznal pa smo kr en drugmu tko lahkotno dajal komplimente pa k se je kdo opraviču je dejansko to mislu! in oprosti če ti je težko zdej to poslušat, ampak point je da če si preveč navajen na take toksične ljudi bo pu čist drgač k dobiš prave prjatle- k jih ni tok težko najdt no (ne pravm zdej da so tvoji prjatli grozne osebe ker jih ne poznam dobro, ampak pravm da je zdej to težje vidt, in res ne rabš še slabih ljudi okrog sebe če ti ni lahko in če ti ne pomagajo in te hočjo utišat.). zato se vprašaj glede njih? Zakaj so še tvoji prjatli? js sm si skoz govoril da zato ker nočem bit sam in nimam drugih prjatlov in ker mamo pač neko zgodovino skupej in se poznamo itd. ampak to niso pravi odgovori. pravi odgovori so: ker me podpirajo, ker podpiram njih, ker poslušajo, ker jaz poslušam njih! in cenim to da me podpirajo. pa še ful lepo da se razumeš s starši, ampak morš tud vedt ta tisti "uporniki" niso tm samo da delajo težave. seveda je vrjetno veliko lažje pri odraslih doseči več z mirnim pogovorom. ampak kdaj so vsi tej ta stari took zateženi in ne zreli da te sploh nočejo poslušat in te enostavno ne bodo razumel no matter kaj jim rečeš! tkoda eni tej uporniki pa "zavoženi" ljudje k delajo slabe ljudi zase, vejo da to kar delajo ni prav, in pač so tko uporniški zarad svoje preteklosti. mogoč so imel podobne težave kot ti in so iskal pomoč pa jim je ni noben ponudil, al pa si enostavno niso upal. in ker jih potem noben ni slišou se jim je pač enostavno strgal. in tko poznam velik takih ljudi k so se delal da neki so p izvajal nasilje nad drugimi nedolžnimi, pol se pa jokal k so v šolo pršli naprimer starši in so bli samo še bolj razočarani nad to osebo. seveda niso vsi tej gaserji taki zarad tega, ampak večino kar jih js poznam pa. in zato vidš, da je prou najdt pomoč. in js sm tud šu skoz to in si jo nekak poiskal- ker noben ne bo pršu kr tko do tebe. morš sam zase poskrbet!
tkoda povej staršem najprej, ker vrjamem da če so dorbi starši, bodo poslušal in ti pomagal! ker bodo veseli da ti lahko pomagajo preden bo kaj prepozno! in ne dajat vse krivde nase pa jo nekam potlačit! ker tud če jo, bo potem enkrat vse naenkrat pršlo nazaj! in zato se probleme rešuje sprot! in to tud pove da nimaš prou dobre samopodobe, če sebe kriviš za vse. Res me zanima, zakaj?? in tud razumem da je čudno ko maš ta feeling da se oddaljuješ od staršev. ampak to se pač zgodi v lajfu, zdej pri tvoji starosti se začenja. pač odraščaš in zato hodiš ven v lajf ker drugi tud to delajo. in je mal čudn it ven iz doma in nrdit tako spremembo, sploh če greš stran od edinih ljudi k jim je dejansko mar zate. ampak veš da bodo še vedno tam zate, še dolgoo časa! in mogoče se zdej zdi težko, ampak veš da bo v življenju še veliko podobnih izzivov, ko boš se mogoče oddaljila še od kakšne ljubljene osebe, npr. babice, fanta,... in vsi gremo skozi to no. tako pač gre in an to na žalost ne moremo vplivat, zato je boljš če samo ne mislš na to.
pa vrjamem da nekak nočeš povedat staršem da jih ne bi še bl "obremenila". ampak sj jim. nočeš lagat? ne laži jim da je vse prav? če ste tak team jim boš povedla! sj je tko al tko naloga staršev da te slišijo! in res pomisl kako bo lahko k enmu to zaupaš, in oni ti bodo pomagal in djeansko jim boš lahko padla v objem in se jim zahvalila, in oni teb! in ne veš kaj bodo rekl! če jim razložiš točn tko kokr si to zdej napisala, noben normaln starš ne bi reku samo: "to ni res kaj ejs tabo narobe razocarani smo". če to rečejo se lahko tud obreš na socialno službo, itd.
ojoj res oprosti k je to zlo na dolgo pa nism prepričan če ej to tisti odgovor k ga pričakuješ, in res upam da ti bo čim bolj pomagal. sm ga pa napisal tko k sm ker vem da ti ni lahko. in na PIL-u je še veliko podobnih ljudi kot ti. in k bo boljš, jim pejt pomagat še ti. ampak ne zdej, potem k bo vse vredu. ker enkrat bo.
srecno,
-jelkic.
1
Girl <3
hoj, hvala za tako dolg odgovor, je videt da si si res vzel čas, hvala. mislim pa da sm js mal nerazumljivo napisala in smo se narobe zastopli, v resnici nism govorila o nobenih prjatlih se pa popolnoma strinjam glede toxic prjatlov. sam v tem kontekstu sm govorila sam o starsih. mislim ne gre lih za filing oddaljevanja od starsev, gre za to da je zame družina in dom prostor kjer sm lahko to kar sm brez da bi mi ljudje pokazali da ce mam probleme naj jih že končno rešim, da me majo ljudje radi tut ko nism okej in v resnici si zelim da bi bli team ma nismo. cene pa cist razumem da pride cas ko se oddaljimo od ljudi ampak da se sploh ne pogovarjamo?? nevem no, js bi to rada resla, pa ne gre, zato sm tiho, ker ce kej recem je to videno kot napad in ne obup in želja po tem, da bi bli naši odnosi boljši in bolj prijetni.
oprosti za ta spis, čene pa hvala za tvoj trud in čas, si res lepo napisal use to :)
oprosti za ta spis, čene pa hvala za tvoj trud in čas, si res lepo napisal use to :)
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
js bi sam dodala, da te razumem, kak se počutiš in men se je sam skozi čas in to, da sm mela okol sebe več dobrih prjatlov tolk pomagalo.. ful koristi, da se lahko, s kom drugim o tem pogovoriš, da zaupaš prijatlom. definitivno ne pričakuješ preveč, ker so tvoji starši in bi ti mogli bit neka podpora, je pa zlo težko ljudi spremenit. upam, da je to samo neko obdobje in da se bodo odnosi izboljšali :)
1
Moj odgovor:
Biatlonka
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Strah
Mene je full preveč stvari strah in fulll se preveč sekiram
Kaj naj naredim da bom nehala.
Kar predstavlajm kaj bi se lqhko zgodilo v nadaljevanju in ponavadi so to grdo predstavljam
Kaj naj naredim:confounded:
Kaj naj naredim da bom nehala.
Kar predstavlajm kaj bi se lqhko zgodilo v nadaljevanju in ponavadi so to grdo predstavljam
Kaj naj naredim:confounded:
