Hai!
Ni čudno, da si sama sebi najboljša prijateljica. Včasih sem bila brez prijateljev, pa sem imela sebe. Sedaj se imam še vedno, ker to sploh ni slaba stvar! Res ne.
Tega drugače nobeden ne ve, ampak imam tudi izmišljeno prijateljico že tko od 2 al 3 razreda. Ona me razume in si o meni ne misli nič slabega. Tudi če ji povem kakšno ''čudno'' mnenje. No ja, ne hodimo v podrobnosti!
Upam, da tale odgovor ni potrata časa.
Bai!

1. Poznam to. Tudi jaz sem bila včasih taka, da sem 1000000x premislila, ali bom povedala svoje mnenje ali ne. Potem pa sem to zaupala prijateljici, ki je nekaj let starješa od mene in mi je rekla: "Tisti ljudje, ki ne želijo slišati tvojega mnenja takšno kot je, so že od začetka hoteli slišati samo to kar že sami vejo." Pa kaj potem, če je tebi ena serija/knjiga všeč, drugim pa ne. Pač imaš svoje želje in pričakovanja. Pa kaj potem, če rečeš, da je roza ogabna barva (mimo grede, meni je neizmerno ogabna), ti pač je. Pa kaj potem. Dokler ti nekoga, ki mu je ta barva všeč ne zaničuješ ali se pa iz njega delaš norca, je to čisto sprejemljivo.
Nikar te naj ta strah ne zavira pri tem, da poveš, kaj ti je všeč, in da poveš svoje mnenje. Ker boš zaradi tega prikrajšana za veliko stvari, morala boš trpeti za veliko stvarmi.
Ne bo lahko to spremenit. Res ne. Počasi. Začni s tem, da svoji prijateljici poveš resnico, ko te vpraša, če ti je všeč ali ne, serija, ki je njej najljubša. Obrazloži zakaj ti ni všeč. Ne samo rečt, "men je brezveze". Ker če tako gledaš, ko ne poveš tega, se tudi na nek način lažeš. Pa ne le sebi, ampak tudi drugim.

2. Nič ni narobe, če si rada sama. Obstaja kar nekaj ljudi, ki so veliko rajši sami, delajo stvari sami, kot pa v družbi. Če si tako srečna, pač si. Pa kaj potem. :) Če si sam, še ne pomeni, da si osamljen. Ogromno ljudi je osamljenih, čeprav so obkroženi z goro drugimi "prijatelji".