Strah pred neznanci+depra (?)
0
no bom kr začela.
da lah razumete moj problem, morte vedet neki o mojem življenju. no mam dost vlko družino (sm najstarejsa od petih otrok) in zivimo v dost vlki hisi z babi pa dedijem, hodim v sedmi razred in na splosno mam kr lepo zivljenje. no pol pa pride ta problem-strah pred neznanci. no nasa hisa je ful na samem pac tko dobesedno nobenga ni okol (oki eno sosedo mamo sam ona skor nikol ne gre iz hise) tk da ful nimam stika s svetom, nasa sola je tko ene 10 min voznje oddaljena od nas, pac RES smo na samem. in pac js hodm v eno glasbeno ze skor eno leto in ni v istm kraju kt moja šola pac moja sola je ful manjša pa kraj v kerem je lih tok. no in recimo ob sredah, k mam teorijo glasbe, morm cez cel center mesta do ene gostilne, kjer me caka dedi (pac teorija se mi konca ob treh pa dedi noce v ono guzvo z avtom zato morm it js peš do njega). pac ja vem da enim k zivite v mestu to tko ne bi blo nc takega, sam js pac...kt sm ze pisala, nimam ful stika z drugimi ljudmi (pac ne tko u zivo, sj si pism s sosolci na snepu pa mam prjatle) in sm cist scared ce sam FRIKING PRECKAM CESTO. in tud ce grem sam mim enga moskega tko ratam cist trda od strahu pac idk zakaj al se bojim da me bo ugrabu al pa kej pa tud ful nism zaupljiva do kakih dedijevih al pa atijevih prjatlov pac tko nobenmu ne zaupam...
pol je fora u tem da js bi sla v srednjo v ljubljano al pa velenje (pac v velenju sm ucasih zivela oz. v eni vasi tm zravn tk da nism mela lih stika z mestom) in tm bi mogla bit vs cas z ljudmi pa hodt po mestu pa to...mislm ja sj vem da bi se navadla sam vseen...tko npr. nasa sola je ful majhna (nas je tko 15 v razredu in povsod je sam po 1 oddelek) ampak ce bi sla v velenje al pa v lublano bi ble sole ful vecje in mi bi blo vse tko grozno prevlko (pac hodniki pa ucilnce pa to)...lah bi sla sicr na kako manjso gimnazijo k je blizje mojmu domu sam ni sans da grem tja kr na tiste bo probably slo tko pol mojih sosolcev in nocm jih gledat se stir leta (oni pa vrjetno tud mene ne).
no to pol prpelje do druzga problema; mislm, da sm mau depresivna. pac ni tisto da bi se oblacla u crno pa da mi ne bi blo za nc vec mar sam tko ucasih se mi nc ne da pa sm kr brez volje do zivljenja in pol ratam sam se bolj slabe volje kr si recm: 'vids kaka slaba oseba si postala mors se poboljsat' (sm krscanske vere in vrjamem v Boga in te fore pac nacelo krscanstva je da probas bit dobr clovk). pol je fora tud u tem da se mi zdi da so usi moji prjatli fejk. pac ja vem da sm zgori napisala da mam prjatle ampak to je ponavad kak random folk k se druzm z njim pa si pism na snepu/insta tko cca enkat da mesc. pac k recm da so moji prjatli fejk to pac ne pomen da me ne marajo al pa karkol (ceprov je mozno da me ne) sam pac nobenga nimam, k bi mu blo tko dejansko mar zame. tko ene 2 leti nazaj (preden smo se preselil iz velenja) sm mela 2 bestiki in smo ble res tko ful bestike in smo si use povedale pa tko nekak popular queens u petm smo ble (okej peti je neki cist druzga kt sedmi). pac in k sm se js preselila sta onidve ostal na isti šoli in sta ostal bestiki (okej ce pomislm za nazaj je bestika izraz za bruhat ampak okej) in lani (v šestem) smo ble tko 'omg bestie fuuul te pogresaaam' pa 'cez stir leta bomo sle na isto srednjo kr smo bestike forever' pa tako sranje sam tko letos...smo ble pred par mesci pr eni od niju na obisku in je blo tko ocitno kk sta me odrezal od sebe (pac sj razumem, mau smo odrasle pa dolgo smo ble narazn pa ful stvari se je spremenil sam useen bi se lah mau bl potrudl npr. ena on niju je bla tko 'okej pejmo se kera bo dlje casa tiho' in sm bla tko 'okej' in smo se sle sam babnci sta mel telefone in sta si med tem ko smo mogle bit tih pisal sporocila js pa nism mela fona in sm sam neki randomly zacela pisat u en zvezk k sm ga mela takat pr seb). pol nadalje ena mi je sla enkat pisat na vibr da morm 'spremenit svoj slog oblacenja' pac ne u hate smislu ceprov se zmer ne vem ka je hotla takat povedat in sm jo uprasala 'okej v kaj pa naj ga spremenim' in mi je poslala neke slike korean punck u kratkih hlacah pa nekih croptopih (nc neprimernega, prisezem) in takat je bil tko neki decembr al neki in ji js tko napism 'um okej sam decembr je ne morm nost kratkih hlac bro' plus js sm na enm delu slo k je bl hladno kt pr njej tk da...pac onidve sta neki fanici kpopa pac sj ne da je karkol narobe s tem sam tko FUL smo si razlicne js mam life style kt neko mesanico rock-hiphop styla onidve pa tko kpop. pac prov JEZITA me kr mam filing da me nalasc izzivata pac tko ugotovila sm da mata obedve fanta in tko nism vedla za to!!! misl ce bi js dobla fanta bi jima sla to takoj povedat! pac jezi me kr vidm da jima ni bit vec fajn prjatlca z mano in da bi me radi odrezal-ne tko, da bi se skregal, sam da bi sli onidve po svoji poti, js po svoji sam tud ce bi jima zdle u grupo napisala da bi mogl koncat prjatlstvo bi moja sporocila ignoriral (sj ne da tole pism ob enih zjutri) pol bi bli pa sam tko da nevesta ce sta kej nardil narobe in te fore tk da je cist useen.
pol moji tako imenovani 'prjatli' u soli...jim pa nc pomembnega ne morm povedat. ne to, da me skrbi za prihodnost (srednja pa to), ne to, da pišem knjigo in jo hocm izdat, ne to, da mi ni kul da so ucasih ful prjazni ucasih me pa ignorajo...njih zanima sam tko kar mam soncnega povedat o kaki sosolki al pa kake susy fore...
pac idk kaj naj nardim, prav nocm vec hodt u solo...pa se te presneti testi me bodo cist pokopal...
okej to je use ni vam treba odgovorit, vesela bom, ce sam preberete, ceprov vem, da sm napisala cel roman...
da lah razumete moj problem, morte vedet neki o mojem življenju. no mam dost vlko družino (sm najstarejsa od petih otrok) in zivimo v dost vlki hisi z babi pa dedijem, hodim v sedmi razred in na splosno mam kr lepo zivljenje. no pol pa pride ta problem-strah pred neznanci. no nasa hisa je ful na samem pac tko dobesedno nobenga ni okol (oki eno sosedo mamo sam ona skor nikol ne gre iz hise) tk da ful nimam stika s svetom, nasa sola je tko ene 10 min voznje oddaljena od nas, pac RES smo na samem. in pac js hodm v eno glasbeno ze skor eno leto in ni v istm kraju kt moja šola pac moja sola je ful manjša pa kraj v kerem je lih tok. no in recimo ob sredah, k mam teorijo glasbe, morm cez cel center mesta do ene gostilne, kjer me caka dedi (pac teorija se mi konca ob treh pa dedi noce v ono guzvo z avtom zato morm it js peš do njega). pac ja vem da enim k zivite v mestu to tko ne bi blo nc takega, sam js pac...kt sm ze pisala, nimam ful stika z drugimi ljudmi (pac ne tko u zivo, sj si pism s sosolci na snepu pa mam prjatle) in sm cist scared ce sam FRIKING PRECKAM CESTO. in tud ce grem sam mim enga moskega tko ratam cist trda od strahu pac idk zakaj al se bojim da me bo ugrabu al pa kej pa tud ful nism zaupljiva do kakih dedijevih al pa atijevih prjatlov pac tko nobenmu ne zaupam...
pol je fora u tem da js bi sla v srednjo v ljubljano al pa velenje (pac v velenju sm ucasih zivela oz. v eni vasi tm zravn tk da nism mela lih stika z mestom) in tm bi mogla bit vs cas z ljudmi pa hodt po mestu pa to...mislm ja sj vem da bi se navadla sam vseen...tko npr. nasa sola je ful majhna (nas je tko 15 v razredu in povsod je sam po 1 oddelek) ampak ce bi sla v velenje al pa v lublano bi ble sole ful vecje in mi bi blo vse tko grozno prevlko (pac hodniki pa ucilnce pa to)...lah bi sla sicr na kako manjso gimnazijo k je blizje mojmu domu sam ni sans da grem tja kr na tiste bo probably slo tko pol mojih sosolcev in nocm jih gledat se stir leta (oni pa vrjetno tud mene ne).
no to pol prpelje do druzga problema; mislm, da sm mau depresivna. pac ni tisto da bi se oblacla u crno pa da mi ne bi blo za nc vec mar sam tko ucasih se mi nc ne da pa sm kr brez volje do zivljenja in pol ratam sam se bolj slabe volje kr si recm: 'vids kaka slaba oseba si postala mors se poboljsat' (sm krscanske vere in vrjamem v Boga in te fore pac nacelo krscanstva je da probas bit dobr clovk). pol je fora tud u tem da se mi zdi da so usi moji prjatli fejk. pac ja vem da sm zgori napisala da mam prjatle ampak to je ponavad kak random folk k se druzm z njim pa si pism na snepu/insta tko cca enkat da mesc. pac k recm da so moji prjatli fejk to pac ne pomen da me ne marajo al pa karkol (ceprov je mozno da me ne) sam pac nobenga nimam, k bi mu blo tko dejansko mar zame. tko ene 2 leti nazaj (preden smo se preselil iz velenja) sm mela 2 bestiki in smo ble res tko ful bestike in smo si use povedale pa tko nekak popular queens u petm smo ble (okej peti je neki cist druzga kt sedmi). pac in k sm se js preselila sta onidve ostal na isti šoli in sta ostal bestiki (okej ce pomislm za nazaj je bestika izraz za bruhat ampak okej) in lani (v šestem) smo ble tko 'omg bestie fuuul te pogresaaam' pa 'cez stir leta bomo sle na isto srednjo kr smo bestike forever' pa tako sranje sam tko letos...smo ble pred par mesci pr eni od niju na obisku in je blo tko ocitno kk sta me odrezal od sebe (pac sj razumem, mau smo odrasle pa dolgo smo ble narazn pa ful stvari se je spremenil sam useen bi se lah mau bl potrudl npr. ena on niju je bla tko 'okej pejmo se kera bo dlje casa tiho' in sm bla tko 'okej' in smo se sle sam babnci sta mel telefone in sta si med tem ko smo mogle bit tih pisal sporocila js pa nism mela fona in sm sam neki randomly zacela pisat u en zvezk k sm ga mela takat pr seb). pol nadalje ena mi je sla enkat pisat na vibr da morm 'spremenit svoj slog oblacenja' pac ne u hate smislu ceprov se zmer ne vem ka je hotla takat povedat in sm jo uprasala 'okej v kaj pa naj ga spremenim' in mi je poslala neke slike korean punck u kratkih hlacah pa nekih croptopih (nc neprimernega, prisezem) in takat je bil tko neki decembr al neki in ji js tko napism 'um okej sam decembr je ne morm nost kratkih hlac bro' plus js sm na enm delu slo k je bl hladno kt pr njej tk da...pac onidve sta neki fanici kpopa pac sj ne da je karkol narobe s tem sam tko FUL smo si razlicne js mam life style kt neko mesanico rock-hiphop styla onidve pa tko kpop. pac prov JEZITA me kr mam filing da me nalasc izzivata pac tko ugotovila sm da mata obedve fanta in tko nism vedla za to!!! misl ce bi js dobla fanta bi jima sla to takoj povedat! pac jezi me kr vidm da jima ni bit vec fajn prjatlca z mano in da bi me radi odrezal-ne tko, da bi se skregal, sam da bi sli onidve po svoji poti, js po svoji sam tud ce bi jima zdle u grupo napisala da bi mogl koncat prjatlstvo bi moja sporocila ignoriral (sj ne da tole pism ob enih zjutri) pol bi bli pa sam tko da nevesta ce sta kej nardil narobe in te fore tk da je cist useen.
pol moji tako imenovani 'prjatli' u soli...jim pa nc pomembnega ne morm povedat. ne to, da me skrbi za prihodnost (srednja pa to), ne to, da pišem knjigo in jo hocm izdat, ne to, da mi ni kul da so ucasih ful prjazni ucasih me pa ignorajo...njih zanima sam tko kar mam soncnega povedat o kaki sosolki al pa kake susy fore...
pac idk kaj naj nardim, prav nocm vec hodt u solo...pa se te presneti testi me bodo cist pokopal...
okej to je use ni vam treba odgovorit, vesela bom, ce sam preberete, ceprov vem, da sm napisala cel roman...
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Živjo.
Ja, že zjutraj sem šla komentirat tvoj spis. (Saj se hecam, razlaga okoliščin prav pride. :stuck_out_tongue_winking_eye:)
Za začetek - upam, da si se kaj naspala, če si tole pisala ob 1h ponoči.
Tudi mene je občasno strah sama hoditi okoli, tako, da nisi edina.
Jaz to težavo poizkusim odpravit tako, da o čem razmišljam.
Npr. Kaj se je dogajalo v šoli,...
Še vedno pa ti misli ne smejo čisto odplavati, poizkusi vseeno gledat na cesto. :wink:
Lahko poslušaš glasbo in se s tem zamotiš, lahko s kom klepetaš po telefonu (tega ne moreš delati ravno ves čas...),...
Globoko dihaj in - hodi.
Verjamem, da ne zaupaš tujcem, oz. ljudem, ki jih ne poznaš, saj le nisi navajena na polno "prometa".
Gremo naprej...
Prijatelji...
Se lahko približno poistovetim s tabo.
Prijatelji pridejo in grejo, ampak pravi prijatelji pa ostanejo do konca.
Tvoji bestiki iz prejšnje šole sta se mogoče malo spremenili, prav tako ti.
Seveda sta se nekako logično bolj povezali, ampak vseeno ni ravno lepo od njiju, če te nekako imata za tretje kolo.
Jaz ti predlagam en iskren pogovor na šest oči (em... tukaj ne gre na štiri oči... :sweat_smile:).
Razloži jima svojo težavo in mogoče se še kaj spremeni. Ljudje okoli nas ne morajo vedeti kaj nas teži, če jim tega ne povemo.
Glede ostalih prijateljev v šoli pa tako.
Ti jim ne rabiš zaupat, če jim ne.
Vseeno poizkusi kdaj spremeniti temo na kaj resnejšega, npr. šolo in se pogovarjajte.
Lahko svoje težave, tako kot si nam, zaupaš še komu od domačih.
Verjemi, že takoj je težava manjša, če povemo kaj nas teži.
Lahko se pogovoriš tudi s hišnim ljubljenčkom ali pa s plišasto igračo. :blush:
Mislim da nisi depresivna.
Sicer se na to ravno ne spoznam, ampak ti imaš po mojem mnenju samo kdaj pa kdaj slab dan.
V vsaki stvari, tudi če je na prvi pogled slaba, se najde nekaj dobrega.
Uživaj življenje in ne tlači dol svoje samopodobe.
Želim ti prijeten dan (čeprav boš tole najbrž videla šele popoldne, ampak vseeno).
Sophie Donna
Ja, že zjutraj sem šla komentirat tvoj spis. (Saj se hecam, razlaga okoliščin prav pride. :stuck_out_tongue_winking_eye:)
Za začetek - upam, da si se kaj naspala, če si tole pisala ob 1h ponoči.
Tudi mene je občasno strah sama hoditi okoli, tako, da nisi edina.
Jaz to težavo poizkusim odpravit tako, da o čem razmišljam.
Npr. Kaj se je dogajalo v šoli,...
Še vedno pa ti misli ne smejo čisto odplavati, poizkusi vseeno gledat na cesto. :wink:
Lahko poslušaš glasbo in se s tem zamotiš, lahko s kom klepetaš po telefonu (tega ne moreš delati ravno ves čas...),...
Globoko dihaj in - hodi.
Verjamem, da ne zaupaš tujcem, oz. ljudem, ki jih ne poznaš, saj le nisi navajena na polno "prometa".
Gremo naprej...
Prijatelji...
Se lahko približno poistovetim s tabo.
Prijatelji pridejo in grejo, ampak pravi prijatelji pa ostanejo do konca.
Tvoji bestiki iz prejšnje šole sta se mogoče malo spremenili, prav tako ti.
Seveda sta se nekako logično bolj povezali, ampak vseeno ni ravno lepo od njiju, če te nekako imata za tretje kolo.
Jaz ti predlagam en iskren pogovor na šest oči (em... tukaj ne gre na štiri oči... :sweat_smile:).
Razloži jima svojo težavo in mogoče se še kaj spremeni. Ljudje okoli nas ne morajo vedeti kaj nas teži, če jim tega ne povemo.
Glede ostalih prijateljev v šoli pa tako.
Ti jim ne rabiš zaupat, če jim ne.
Vseeno poizkusi kdaj spremeniti temo na kaj resnejšega, npr. šolo in se pogovarjajte.
Lahko svoje težave, tako kot si nam, zaupaš še komu od domačih.
Verjemi, že takoj je težava manjša, če povemo kaj nas teži.
Lahko se pogovoriš tudi s hišnim ljubljenčkom ali pa s plišasto igračo. :blush:
Mislim da nisi depresivna.
Sicer se na to ravno ne spoznam, ampak ti imaš po mojem mnenju samo kdaj pa kdaj slab dan.
V vsaki stvari, tudi če je na prvi pogled slaba, se najde nekaj dobrega.
Uživaj življenje in ne tlači dol svoje samopodobe.
Želim ti prijeten dan (čeprav boš tole najbrž videla šele popoldne, ampak vseeno).
Sophie Donna
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ojla!
Tudi mene je strah hoditi po mestu, sicer sem bolj v civilizaciji (na vasi) ampak vseeno. Moj brat je šel to leto v prvi letnik, isto se mu je zgodilo in on samo hitro gre mimo vsega tega (v Mariboru). Hitro hodi po ulicah in če sliši kaj, ignorira, je nevtralen glede tega.
Glede prijateljic:
Vem, da je težko ampak mogoče to nista pravi, mogoče bo pogovor pomagal. Če pa ne bo, pa jo pusti za seboj, če ti uničujeta življenje. Morali bi sprejeti tvoj stil, ne pa te kritizirati.
Tudi jaz mislim, da nisi depresivna, mogoče lahko malo spremeniš življenje, da bo bolj kako bi temu rekla "veselo", da boš postala bolj zadovoljna nad seboj in da se ne boš sekirala. Najpomembneje: Da se boš imela rada.
Lp
Tudi mene je strah hoditi po mestu, sicer sem bolj v civilizaciji (na vasi) ampak vseeno. Moj brat je šel to leto v prvi letnik, isto se mu je zgodilo in on samo hitro gre mimo vsega tega (v Mariboru). Hitro hodi po ulicah in če sliši kaj, ignorira, je nevtralen glede tega.
Glede prijateljic:
Vem, da je težko ampak mogoče to nista pravi, mogoče bo pogovor pomagal. Če pa ne bo, pa jo pusti za seboj, če ti uničujeta življenje. Morali bi sprejeti tvoj stil, ne pa te kritizirati.
Tudi jaz mislim, da nisi depresivna, mogoče lahko malo spremeniš življenje, da bo bolj kako bi temu rekla "veselo", da boš postala bolj zadovoljna nad seboj in da se ne boš sekirala. Najpomembneje: Da se boš imela rada.
Lp
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
zal mije zato mogoce se probaj znjimi pogovoriti v soli pa se udruziti potrpis se nekaj casa paje no skoraj sva si podobne upam da sam kaj pomagala:)
1
Lol:)
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ojj,
kt prvo meni se zdiš res res super oseba, ful prjazna in vse, tut prek insta se je res fajn s tabo pogovarjat, zato mi je ful žal, da so tvoji sošolci taki. To se tut men dogaja, ker s časoma ugotavljam, da mam same fake frende u klasu, razn mogoč ene. Men recimo pomaga, če se družim s paralelko, včasih se tudi z mlajšimi in starejšimi, tak da mogoče probi mau stike navezat tut z njimi. Sicer pa, itak boš samo še 2 leti (še mn) u šol, v srednji šoli pa imaš spet priložnost za nova prijateljstva in da spoznaš boljše ljudi od tvojih. Glede tvojih bestik se mi pa res ne zdi prov, da te tko izključujeta. Vem, k se oddaljiš je zlo težko in vsak začne svoj lajf ampak probi jima večkrat pisat recimo, lohk predlagaš če greste kdaj na call... Vem, da nisi nč kriva da se to dogaja in če ti res ni prijetno, se pač ne več tok družit z njima. Najdi si svoje frende, mby v glasbeni šoli, al pa kje. Sej zdej ni treba, da ste skregane ampak če ti ni več prijetno z njima, se začni družit s kom drugim. Al pa ju večkrat povabi k sebi, ampak zapomni si, da se zarad njiju ne spreminjaj in ne delaj oz. oblači, kar bi oni radi. Če sta real frendici, te bosta sprejeli tako, kot si, če te ne, pa je njijun problem, ne tvoj. Js sm mela tut kao bestie ampak me ni hotla sprejet kot sem, provzaprov me je hotla čis sprement. Zato sm se enostavno nehala družit z njo in na nek način mi je odleglo, sej ne rečem, bla je ok, ampak učasih je bolš če greš svojo pot.
Kar se pa tiče tujcev. Marsikoga je strah, tut mene in verjem da nisi edina. Morda če ti je lažje sabo vedno nosi telefon in če bi se slučajno kej zgodilo, lahko vedno pokličeš. AMPAK SE NE BO verjemi. Mesto je kot si rekla polno ljudi in tut če bi te kdo ugrabu bi to drugi vidli in ti pomagali. Tudi ko greš čez cesto, če te je res strah le pohiti mimo ali pa se dobro prepričaj da je varno. In believe me to mesto je res varno, nihče ti ne bo nič naredil in morda boš kdaj celo spoznala kakšnega novega frenda, ko boš hodila domov. Poleg tega se lahko vedno zatečeš v trgovino, kjer ti bodo tudi 100% pomagali. Vrjamem vate, samo bodi to kar si!
Upam, da sem ti kej pomagala,
Nice girl <3
kt prvo meni se zdiš res res super oseba, ful prjazna in vse, tut prek insta se je res fajn s tabo pogovarjat, zato mi je ful žal, da so tvoji sošolci taki. To se tut men dogaja, ker s časoma ugotavljam, da mam same fake frende u klasu, razn mogoč ene. Men recimo pomaga, če se družim s paralelko, včasih se tudi z mlajšimi in starejšimi, tak da mogoče probi mau stike navezat tut z njimi. Sicer pa, itak boš samo še 2 leti (še mn) u šol, v srednji šoli pa imaš spet priložnost za nova prijateljstva in da spoznaš boljše ljudi od tvojih. Glede tvojih bestik se mi pa res ne zdi prov, da te tko izključujeta. Vem, k se oddaljiš je zlo težko in vsak začne svoj lajf ampak probi jima večkrat pisat recimo, lohk predlagaš če greste kdaj na call... Vem, da nisi nč kriva da se to dogaja in če ti res ni prijetno, se pač ne več tok družit z njima. Najdi si svoje frende, mby v glasbeni šoli, al pa kje. Sej zdej ni treba, da ste skregane ampak če ti ni več prijetno z njima, se začni družit s kom drugim. Al pa ju večkrat povabi k sebi, ampak zapomni si, da se zarad njiju ne spreminjaj in ne delaj oz. oblači, kar bi oni radi. Če sta real frendici, te bosta sprejeli tako, kot si, če te ne, pa je njijun problem, ne tvoj. Js sm mela tut kao bestie ampak me ni hotla sprejet kot sem, provzaprov me je hotla čis sprement. Zato sm se enostavno nehala družit z njo in na nek način mi je odleglo, sej ne rečem, bla je ok, ampak učasih je bolš če greš svojo pot.
Kar se pa tiče tujcev. Marsikoga je strah, tut mene in verjem da nisi edina. Morda če ti je lažje sabo vedno nosi telefon in če bi se slučajno kej zgodilo, lahko vedno pokličeš. AMPAK SE NE BO verjemi. Mesto je kot si rekla polno ljudi in tut če bi te kdo ugrabu bi to drugi vidli in ti pomagali. Tudi ko greš čez cesto, če te je res strah le pohiti mimo ali pa se dobro prepričaj da je varno. In believe me to mesto je res varno, nihče ti ne bo nič naredil in morda boš kdaj celo spoznala kakšnega novega frenda, ko boš hodila domov. Poleg tega se lahko vedno zatečeš v trgovino, kjer ti bodo tudi 100% pomagali. Vrjamem vate, samo bodi to kar si!
Upam, da sem ti kej pomagala,
Nice girl <3
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ojla Lily-James-fenica,
čeprav so zgornji odgovori super, dodajam nekaj misli še jaz. Glede na to, da, kot praviš, nimaš veliko stika s svetom, ni nič nenavadnega, da ti je ob neznancih neprijetno. Navsezadnje gre za situacijo, ki ti je tuja in na katero se še navajaš. Kadar ti je težko, lahko uporabiš različne načine, da se ne boš počutila čisto sama z neznanci; lahko res poslušaš glasbo, se pogovarjaš po telefonu, morda prosiš koga, ki mu/ji zaupaš, da te po glasbeni pospremi do avta. Prepričana pa sem, da ti bo sčasoma vedno lažje in da bi se tudi na veliko srednjo šolo privadila, čeprav gre za veliko spremembo. Mogoče boš samo sebe presenetila in ti bo prehod veliko lažji, kot si zdaj predstavljaš :) V vsakem primeru pa so (sploh na velikih) srednjih šolah ljudje, ki ti pri različnih stiskah lahko pomagajo, npr. šolska svetovalna služba.
Prijateljstva so velikokrat res zelo zapletena in žal mi je, da se počutiš izključeno. Kot piše v zgornjih komentarjih je velikokrat najbolje o tem, kaj nas v odnosih prizadane, spregovoriti z drugo osebo (oziroma drugima osebama). Včasih pa kljub temu ne najdemo skupnega jezika in se prijateljstva zaključijo ali pa počasi izzvenijo. To nikomur ni lahko, je pa običajen del odraščanja in nič ni narobe s tem, da si poiščeš nove prijateljice, če se ob sedanjih ne počutiš sprejeto in razumljeno. Mogoče lahko iščeš nova poznanstva tudi izven razreda, če ti tudi sošolci niso tako blizu. To, da se s prijatelji oddaljimo, lahko pomeni le priložnost, da spoznamo koga, ki nas veliko bolje razume :)
Glede na tvojo zgodbo tudi jaz menim, da stiske, ki jih opisuješ, ne kažejo nujno na depresijo. Normalno je, da imamo v življenju kdaj težja obdobja, ko se nam zdi, da gre vse narobe. Če pa tvoja stiska postane prehuda, da bi se z njo soočala sama, te močno spodbujam, da se obrneš po pomoč. Pogovor s starši ali drugimi družinskimi člani je lahko dober način za pridobivanje podpore, vedno pa se lahko obrneš tudi na učiteljice in učitelje, druge zaposlene na šoli, ali pokličeš na kakšno od brezplačnih telefonskih številk (npr. TOM telefon).
Drži se!
Spominčica
čeprav so zgornji odgovori super, dodajam nekaj misli še jaz. Glede na to, da, kot praviš, nimaš veliko stika s svetom, ni nič nenavadnega, da ti je ob neznancih neprijetno. Navsezadnje gre za situacijo, ki ti je tuja in na katero se še navajaš. Kadar ti je težko, lahko uporabiš različne načine, da se ne boš počutila čisto sama z neznanci; lahko res poslušaš glasbo, se pogovarjaš po telefonu, morda prosiš koga, ki mu/ji zaupaš, da te po glasbeni pospremi do avta. Prepričana pa sem, da ti bo sčasoma vedno lažje in da bi se tudi na veliko srednjo šolo privadila, čeprav gre za veliko spremembo. Mogoče boš samo sebe presenetila in ti bo prehod veliko lažji, kot si zdaj predstavljaš :) V vsakem primeru pa so (sploh na velikih) srednjih šolah ljudje, ki ti pri različnih stiskah lahko pomagajo, npr. šolska svetovalna služba.
Prijateljstva so velikokrat res zelo zapletena in žal mi je, da se počutiš izključeno. Kot piše v zgornjih komentarjih je velikokrat najbolje o tem, kaj nas v odnosih prizadane, spregovoriti z drugo osebo (oziroma drugima osebama). Včasih pa kljub temu ne najdemo skupnega jezika in se prijateljstva zaključijo ali pa počasi izzvenijo. To nikomur ni lahko, je pa običajen del odraščanja in nič ni narobe s tem, da si poiščeš nove prijateljice, če se ob sedanjih ne počutiš sprejeto in razumljeno. Mogoče lahko iščeš nova poznanstva tudi izven razreda, če ti tudi sošolci niso tako blizu. To, da se s prijatelji oddaljimo, lahko pomeni le priložnost, da spoznamo koga, ki nas veliko bolje razume :)
Glede na tvojo zgodbo tudi jaz menim, da stiske, ki jih opisuješ, ne kažejo nujno na depresijo. Normalno je, da imamo v življenju kdaj težja obdobja, ko se nam zdi, da gre vse narobe. Če pa tvoja stiska postane prehuda, da bi se z njo soočala sama, te močno spodbujam, da se obrneš po pomoč. Pogovor s starši ali drugimi družinskimi člani je lahko dober način za pridobivanje podpore, vedno pa se lahko obrneš tudi na učiteljice in učitelje, druge zaposlene na šoli, ali pokličeš na kakšno od brezplačnih telefonskih številk (npr. TOM telefon).
Drži se!
Spominčica
1
Moj odgovor:
izcedek
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
A je to normalno?
Življoo, sem dekle staro 13 let in imam eno vprašanje. Par dni nazaj sem si na snapchatu snepala z enim tipom, ki je 1 leto starejši od mene. Najprej sva se pogovarjala, ko pa je bilo že pozno in sem mislila iti spat, me je vprašal, ali sem že kdaj videla pen*s. Rekla sem mu, da še nisem in naj se ne dela norca iz mojih (ne)izkušenj. Rekel je da s tem ni nič narobe in me je vprašal, ali si želim videti njegovega. Nisem vedela, kaj narediti, bala sem se, da če bom rekla ne, da se bo nehal pogovarjati z mano. Na koncu sem mu le rekla ja. Ni minila niti sekunda in že sem prejela njegovo golo fotografijo. Nisem vedela kaj odpisati, tako da sem mu poslala samo obraz. Vprašal me je, če mu jaz ne bom ničesar poslala. Bala sem se, da se bo nehal pogovarjati z mano, če mu ne bom ničesar poslala, tako da sem mu poslala svoje nude. Izmenjevanje slik se je nadaljevalo pribljižno 10 min, na kar je iz mene pritekel ćuden izcedek prosojne/bele barve. Zdelo se mi je čudno, saj je bilo to prvič, da se mi je kaj takega zgodilo. Ker je bolj izkušen in sem mislila, da bi mi znal svetovati, sem mu le poslala sliko. To sliko je nato screenshotal in me čez nekaj sekund blokiral. Hodiva na isto šolo, zato me skrbi, da ne bi ta slika začela krožiti naokoli. Prosim pomagajte, kaj naj naredim.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(131)
Ni mi všeč.
(35)