Ojla!
Jz sm sicer ateist/mogoče celo satanist ampak shhh, ne vem še točno lol. Anyway, moj vidik na vero je, da vsaka vera zapoveduje, da si dober in sočuten do sočloveka, da delaš dobro zase in za skupnost, itd. Dejansko se mi zdi ful dobro, da imaš manjši "identity crisis", ker to pomeni, da razmišljaš s svojo glavo, kritično razmišljaš in ne slediš slepo vsemu, kar se ti reče. To je že dober znak, da si na poti avtonomije in samostojnosti in da boš lahko živela samozavestna v svojih prepričanjih. Po mojem mnenju lahko tvoja avtonomija sobiva skupaj s tvojo vero. V bistvu je velik vernih ljudi, ke so ful chill. Spet, mnenje ateista, ampak če se ravnaš po glavnih temeljih vere (kar sm prej napiaal - sočutje, empatija, pomoč drugemu), si okej, ler to je taglavna fora vsega. Grehi so zame več al manj samo poskus nadzora Cerkve nad verniki (ker so mogli pred reformacijo in protestantizmom plačevat odpustke za grehe, ne bi bil presenečen, če bi si Cerkva zmislila čim več stvari, ki bi jih imela za "greh", da bi zaslužila čim več).

Again, to je moje mnenje in čist možno je, da mam vse narobe. Nimam pojma. Ni ti treba poslušat al pa upoštevat nič, kar sem napisal, sam hotu sm napisat svoje mnenje.
Upam, da se kmalu "najdeš". xx

hejj,
ti bom probala po svojih najbolših močeh odogovort:
normalno je, da se z enimi stvarmi ne strinjaš, da glede česa še nisi čist sigurna, mogoče kšne stvari glede sebe še odkrivaš ... te ne bi smel skrbet. zdej odgovor na vse je pa Bog in z njim se najbolš 'pogovarjaš' prek molitve. odgovor je, da se mu probaš prbližat, da molš, mu v molitvi poveš svoje zadržke, vprašanja ... pač vse. seveda ne boš dobila enga dobesednega odgovora, ampak morš bit odprta na mal drugačen odgovor - kot na neka znamenja, k ti jih bo Bog v odgovor poslou. ne bo se tvoj razmišlanje spremeniu čez noč, ampak čez neki časa. pomaga tut, če se pogovoriš z nekom, k je vern, in si odprta za različne poglede, k jih uči Cerkev.
lgbt: je greh, da si kot kristjanka lgbt (oz. je greh, da na to actaš: če si npr. homoseksualka, ni nč narobe (ker si ne morš pomagat), je pa narobe, če bi mela spolne odnose z osebami istga spola - tko nekak so nm razložil), ni pa greh, da ti te ljudi podpiraš, kokr ti vera dopušča. moja zlo dobra prjatlca je bi in ne vidm razloga, da bi se kot kristjanka nehala družt z njo - še zmeri je moja zlo dobra prjatlca in je to, da je bi, ne definira.
ljubezen do druzga lahko seveda občutš kot samo to, da maš osebo rada. še zmeri si pa lahko želiš, da bi npr. tvoja družina nekoč pršla v nebesa, al pa tvoji prjatli ... da bi se tm spet vidl. glede smrti seveda ne mormo bit 100% sigurni, kako bo, ne mormo vnaprej vedt, lahko pa si pomagamo s tem, kr ns uči Sveto pismo in vera. velik ljudi je mel tut izkušenj s tem, da so skor umrl in pol o tem pripovedujejo (zlo zanimiu in ti tut da vpogled v to, kr ns čaka). zemeljsko življenje je pa v vsakm pogledu sam to: zemeljsko življenje. js na to gledam mau kot na nek 'preizkus': tuki se morš dokazat (z dobrimi deli), na poti maš različne izzive (bolezni, greh, skušnjave), ampak se trudš, ker si želiš pridt v nebesa in se srečat s Stvarnikom. kot kristjan se mi zdi, da bi si mogla za življensko poslansto oz. nek smisu življenja postavt to, da bi rada pršla v nebesa (seveda maš lohka še manjše, 'zemeljske' smisle življenja).
spolni odnosi pred poroko: men se zdi ena najlepših stvari, da se ti nekomu, k ga maš res rd, v popolnosti podariš - najlepši dariu. seprav se združta oz. mata spolni odnos. je tvoje telo, je tvoja izbira, ampak mi ljudje smo ustvarjeni za neki več - za nebesa. lahko maš spolni odnos pred poroko oz. tkrt, ko boš mela partnerja res rada, ampak to načelo, da spolnega odnosa pred poroko ne bi smel bit, ščiti ljubezen in ščit to, da bi bla prizadeta (če se s partnerjem razideta al pa karkol). o tem morš sam mal razmišlat, čakat, da ta misel mau dozori - js tut ko sm bla mlajša nism čist vidla smisla v tem, zdej mi je pa zmeri bl blizu. tut ni treba, da je seks sam za razmnoževanje, sploh ne. samozadovoljevanje ja pač tut greh.
naprej pravš, da ne veš, kako nej živiš. sebe morš vprašat, na kerem mestu si želiš met Boga, in če si se prpravlena odrečt enim stvarem (grehu), da bi lohka živela tako življenje, kot nej bi ga zgledn kristjan. gre se sam za to, da se ti odločš. če se nisi prpravlena odrečt enim stvarem, v tvojm srcu ne bo prostora za Boga. razmisl o svojih prioritetah. spet priporočam molitev. kristjani, k vsega ne upoštevajo, mogoče niso taki kristjani, po kerih bi se človk zgledvou. lohka si najdš tut en zgled v veri (kšn na yt, v tvojm lajfu ...). sevede lohka tut razmišlaš s svojo glavo in maš Boga na prvem mestu. nekak morš sam spoznt, da boš osvobojena šele, ko bo Bog na prvem mestu. velik ludi prav, kako so kristjani tm eki, k jih Cerkev omejuje, da ti vera preprečuje, da bi delu, kr hočš ... v resnic ni tko. greh tut ni poskus nadzora Cerkve nad verniki, definitiuno ne. vera je neki najlepšga in ti v bistvu daje moč in zagon, ko ti je težko in z Bogom na svoji strani se nimaš česa bat. On te ma rd točn zdele in Njegova največja želja je, da ga povabš k seb in odpreš srce pa si postavš vero na prvo mesto v svojem lajfu in živiš po nje.
upam, da ti je tole kej pomagal, me pa komot vpraša še za kej druzga, ti odgovorim<33
lp pa srečno<333