ŽALOSTNA PIL PROSIM POGLEJ
13
Oj imam žalostno življenje:
Stara sem 12let in že tri leta imam anoreksijo, to je nekakšna bolezen zaradi katere ne ješ. V sak dan pojem pol tablete zjutraj in pol zvečer, te tablete so v bistvu pomirjevala! Vzameš jih zato, da lažje ješ, ampak jaz jih nočem in jih kdaj sploh ne pojem, ne nikomur ne povejte. No in še ker sem presuha vsak večer pijem nekakšen nutridrink, to je pijača z veliko kalorijami, ogabna je! No in staršoma je tega počasi dovol in tudi meni, tako, da bi rekla, da se jima je malo strgalo, saj me, ko se npr. jokam kar počita ali pa če rečem, da me kaj boli mi rečeta, da si kar neki izmišljujem samo, da nebi jedla, pa to ni res! No jaz mislim, da sem depresivna in me je starah, prosim pomagajte ampak tega ne povejte nikomur. Prosim.
Stara sem 12let in že tri leta imam anoreksijo, to je nekakšna bolezen zaradi katere ne ješ. V sak dan pojem pol tablete zjutraj in pol zvečer, te tablete so v bistvu pomirjevala! Vzameš jih zato, da lažje ješ, ampak jaz jih nočem in jih kdaj sploh ne pojem, ne nikomur ne povejte. No in še ker sem presuha vsak večer pijem nekakšen nutridrink, to je pijača z veliko kalorijami, ogabna je! No in staršoma je tega počasi dovol in tudi meni, tako, da bi rekla, da se jima je malo strgalo, saj me, ko se npr. jokam kar počita ali pa če rečem, da me kaj boli mi rečeta, da si kar neki izmišljujem samo, da nebi jedla, pa to ni res! No jaz mislim, da sem depresivna in me je starah, prosim pomagajte ampak tega ne povejte nikomur. Prosim.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
zakaj pa ne poskušaš saj malo pojesti ker ti je dobro
1
Saj poskušam, ampak zdaj mi gredo najbolj na živce starši, saj se samo derejo. Hvala za odgovor, lp. Dafne
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hejj, ko sem poizkušala shujšati sem si prebrala ogromno o anoreksiji in vem, da ti moje besede ne bodo kaj dosti pomenile, ker bolezen pač ne deluje tako, ampak vseeno upam da me boš poslušala.
Pri anoreksiji gre za to, da se vidimo debeli in kasneje postanemo s tem obsedeni in vseskozi stradamo. To že veš. Zelo pomagajo vaje samozavesti. Postavi se pred ogledalo vsako jutro in vstrajno ponavljaj, da si lepa. Ker si.
Pojdi na internet in vpiši itm, kjer si izračunaš ali imaš ok težo. Se tvoj itm giblje okli 18.5? Če je manj, si presuha. Ko torej ne boš hotela jesti, se opomni na to, da si daleč od tega, da bi bila debela.
Ti svoje starše doživljaš drugače, kot je v resnici. Po mojem mnenju so obupani. Tako zelo jih skrbi zate, da ne vidijo več druge rešitve kot, da te prisilijo v hranjenje. Si to želiš? Da so tvoji starši nesrečni? Vsako leto umre mnogo ljudi zaradi anoreksije in bulimije in oni vejo kako resna bolezen je to in skrbi jih najhujše. Da bi te izgubili. Za jezo se skriva žalost in skrb in to si zapomni!
Upam, da sem s temle "govorom" premaknila kaj v tebi, sicer pa, če ni preveč osebno, koliko si visoka in koliko tehtaš?
Pri anoreksiji gre za to, da se vidimo debeli in kasneje postanemo s tem obsedeni in vseskozi stradamo. To že veš. Zelo pomagajo vaje samozavesti. Postavi se pred ogledalo vsako jutro in vstrajno ponavljaj, da si lepa. Ker si.
Pojdi na internet in vpiši itm, kjer si izračunaš ali imaš ok težo. Se tvoj itm giblje okli 18.5? Če je manj, si presuha. Ko torej ne boš hotela jesti, se opomni na to, da si daleč od tega, da bi bila debela.
Ti svoje starše doživljaš drugače, kot je v resnici. Po mojem mnenju so obupani. Tako zelo jih skrbi zate, da ne vidijo več druge rešitve kot, da te prisilijo v hranjenje. Si to želiš? Da so tvoji starši nesrečni? Vsako leto umre mnogo ljudi zaradi anoreksije in bulimije in oni vejo kako resna bolezen je to in skrbi jih najhujše. Da bi te izgubili. Za jezo se skriva žalost in skrb in to si zapomni!
Upam, da sem s temle "govorom" premaknila kaj v tebi, sicer pa, če ni preveč osebno, koliko si visoka in koliko tehtaš?
3
Blind light
Visoka sem 155cm teže pa mi zdravniki ne smejo povedati, drugače se pa zelo trudim, ko pa me starši ozmerjajo pa mi vse nekako dol pade, hvala ti!
Blind light
No, samo spomni se kaj sem ti napisala o starših pa bo verjetno lažje
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hello!!
Jaz nimam nobene take bolezni, a moj fant jo ima, tako da vem malce o tem in bom poskusila najbolje pomagati :)
Razumem da ne moraš kar jesti. Razumem dsa včasih boli in da je zelo težko. In zelo zelo sme ponosna nate da poskušaš. Priporočam ti da ješ čisto malo, res malo, pač npr. En košček kruha ali kaj takega. Najbolj pomembno je najprej po mojem mnenju da se navadiš jesti vsak dan. Potem poskusi malo več jesti. Take stvari grejo počasi ampak če se zdravis potem bo vse v redu.
Mislim da tvoje starše zelo skrbi zate in tega ne znajo dobro pokazati. Vem da je težko, ampak najbolj pomembno je tvoje zdravje. Ko se zasadi staršev počutiš slabo se poskusi pomiriti s coping mechanisms, torej stvarmi ki te razveselijo in pomirijo (zame so to npr. Moj maček, the dsmp, moja odeja, glasba...). Priporočam ti tudi da pokličeš osebo ki ji zaupaš in se z njo pogovarjaš :)
Zapomni si: čudovita si, super ti gre, verjamem vate in ponosna sem nate!!
<3
April
Jaz nimam nobene take bolezni, a moj fant jo ima, tako da vem malce o tem in bom poskusila najbolje pomagati :)
Razumem da ne moraš kar jesti. Razumem dsa včasih boli in da je zelo težko. In zelo zelo sme ponosna nate da poskušaš. Priporočam ti da ješ čisto malo, res malo, pač npr. En košček kruha ali kaj takega. Najbolj pomembno je najprej po mojem mnenju da se navadiš jesti vsak dan. Potem poskusi malo več jesti. Take stvari grejo počasi ampak če se zdravis potem bo vse v redu.
Mislim da tvoje starše zelo skrbi zate in tega ne znajo dobro pokazati. Vem da je težko, ampak najbolj pomembno je tvoje zdravje. Ko se zasadi staršev počutiš slabo se poskusi pomiriti s coping mechanisms, torej stvarmi ki te razveselijo in pomirijo (zame so to npr. Moj maček, the dsmp, moja odeja, glasba...). Priporočam ti tudi da pokličeš osebo ki ji zaupaš in se z njo pogovarjaš :)
Zapomni si: čudovita si, super ti gre, verjamem vate in ponosna sem nate!!
<3
April
2
April(ne registrirana)
Thank you, ti si tok nice, napis mi en komentar k si prjavljena da senarocim nate;) Seveda če hoces=)
April(ne registrirana)
Awww hvala!!
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Če ti to kej pomaga:
stara sem 11 visoa 155cm,težka pa 60kg.
To je debelo.
stara sem 11 visoa 155cm,težka pa 60kg.
To je debelo.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hey
v soli smo se v tej bolezni pogovarjali zato ze kar dosti vem o tem...sepravi, vem, da zveni noro ampak, moras obiskati psiholiga ali pedopsihijatra, napotnico dobis pri tvoji doktorici. Jaz sem imela in jih se vedno imam, manj, tezave z "psiho", kar se slisi malo cudno ampak ni toliko. S tem mislim na tezave oz. misli ki se mi porajajo po glavi. Psiholog mi je zelo pomagal, zato ti ga priporocam. Povedal/a ti bo, kaj ti bo pomagalo, da to premagas, kaksne vaje moras delati in kako jesti. Vrjemi. Ko sem imela te tezave sem bila zelo občutljiva, npr. enkrat se mi je hrana zataknila in si potem vec nisem upala jest...nisem imela moci, da bi odprla vrata....ampak bistveno so mi pomagali starsi in doktorica oz. psiholog zdaj se bolje pocutim ce prav se mi manjse tezave se kdaj pojavijo....
v soli smo se v tej bolezni pogovarjali zato ze kar dosti vem o tem...sepravi, vem, da zveni noro ampak, moras obiskati psiholiga ali pedopsihijatra, napotnico dobis pri tvoji doktorici. Jaz sem imela in jih se vedno imam, manj, tezave z "psiho", kar se slisi malo cudno ampak ni toliko. S tem mislim na tezave oz. misli ki se mi porajajo po glavi. Psiholog mi je zelo pomagal, zato ti ga priporocam. Povedal/a ti bo, kaj ti bo pomagalo, da to premagas, kaksne vaje moras delati in kako jesti. Vrjemi. Ko sem imela te tezave sem bila zelo občutljiva, npr. enkrat se mi je hrana zataknila in si potem vec nisem upala jest...nisem imela moci, da bi odprla vrata....ampak bistveno so mi pomagali starsi in doktorica oz. psiholog zdaj se bolje pocutim ce prav se mi manjse tezave se kdaj pojavijo....
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
NIČ, POVEJ ŠOLSKI PSIHOLOGINJI NE VEM KAJ TI DRUGEGA PREDLAGAT AMPAK TEPST TE NEMOREJO
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej, Dafne! Da te malo razvedrim, ti povem, da sem mislila, da si anoreksičen da nalašč ne ješ! Silly me:yum:
0
Moj odgovor:
kdosplohsem
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
hkrati bi rada bla punca in fant
Hej!
Js ne vem, kdo sploh sem. Pač različno sem razpoložena in se zato tut vsak dan/teden mal drgač počutim. Že tko mi pa tut samozavest ful niha (enkrat sem glih nekak samozavestna, pol pa npr. vidm koga bolj kul od mene in spet nism). Da grem k bistvu: nekak bi bla hkrati punca in fant. Stara sem 15, moj stil je tko oversized in baggy - seprav tomboy (delno zato, ker sem bolj fantovska punca, delno pa zato, ker me je sram mojga telesa - nočm nost oprijetih stvari). Sem bolj fantovska punca za ene stvari (so mi všeč stvari, ki so stereotipno všeč fantom, se obnašam mal bolj tko kot fantje - sedim tko, jem tko ig ... na tak način) in to me ne mot. Verjetno taka pač sem in to mi je všeč. Ampak pol so pa momenti, ko si pa želim bit bolj girly. Pač velikrat sem v konfliktu sama s sabo. Po eni strani bi rada bla dominant v odnosu, po drugi strani ne ... Ne vem. Pa tut pridejo trenutki, ko bi rada nosila oprijete stvari, tope, bikini kopalke (tut na morju me je ful sram in mam enodelne) ... Sram me je mojga telesa ig, nekak ne bi mela ženskega telesa, ampak basically flat vse, hkrati pa bi rada bla ponosna na svoje telo in pač nosila ženske obleke. Dejansko ne vem kako nej to razložim ... Pač nekak bi rada ravnala kot moški, ampak včasih bi pa rada, da nekdo ravna z mano kot moški. Rada bi nosila obleke pa oblekce, hkrati pa suite (ampak vem, da mi ne bojo nikol stal tko kot moškim, ker mam prsi - to je še en problem). A mate kakšno idejo, kako nej se bolj spoznam? Pa kako nej se sprijaznim s tem, da sem pač ženska in se vzljubim tako, kakršna sem (s telesom in vsem vred)? Plus kako nej premagam to sramežljivost in začnem nosit oprijete stvari, ker si to (včasih) želim? In a se vam zdi normalno, da menjavam svoj stil (neke dneve bolj tomboy, druge bolj girly)?
Upam, da ste razumel, kaj sem hotla povedat. Vesela bom vsazga komentarja!
Lp
Js ne vem, kdo sploh sem. Pač različno sem razpoložena in se zato tut vsak dan/teden mal drgač počutim. Že tko mi pa tut samozavest ful niha (enkrat sem glih nekak samozavestna, pol pa npr. vidm koga bolj kul od mene in spet nism). Da grem k bistvu: nekak bi bla hkrati punca in fant. Stara sem 15, moj stil je tko oversized in baggy - seprav tomboy (delno zato, ker sem bolj fantovska punca, delno pa zato, ker me je sram mojga telesa - nočm nost oprijetih stvari). Sem bolj fantovska punca za ene stvari (so mi všeč stvari, ki so stereotipno všeč fantom, se obnašam mal bolj tko kot fantje - sedim tko, jem tko ig ... na tak način) in to me ne mot. Verjetno taka pač sem in to mi je všeč. Ampak pol so pa momenti, ko si pa želim bit bolj girly. Pač velikrat sem v konfliktu sama s sabo. Po eni strani bi rada bla dominant v odnosu, po drugi strani ne ... Ne vem. Pa tut pridejo trenutki, ko bi rada nosila oprijete stvari, tope, bikini kopalke (tut na morju me je ful sram in mam enodelne) ... Sram me je mojga telesa ig, nekak ne bi mela ženskega telesa, ampak basically flat vse, hkrati pa bi rada bla ponosna na svoje telo in pač nosila ženske obleke. Dejansko ne vem kako nej to razložim ... Pač nekak bi rada ravnala kot moški, ampak včasih bi pa rada, da nekdo ravna z mano kot moški. Rada bi nosila obleke pa oblekce, hkrati pa suite (ampak vem, da mi ne bojo nikol stal tko kot moškim, ker mam prsi - to je še en problem). A mate kakšno idejo, kako nej se bolj spoznam? Pa kako nej se sprijaznim s tem, da sem pač ženska in se vzljubim tako, kakršna sem (s telesom in vsem vred)? Plus kako nej premagam to sramežljivost in začnem nosit oprijete stvari, ker si to (včasih) želim? In a se vam zdi normalno, da menjavam svoj stil (neke dneve bolj tomboy, druge bolj girly)?
Upam, da ste razumel, kaj sem hotla povedat. Vesela bom vsazga komentarja!
Lp
