Kako se učimo

Učenje predpisane snovi za preverjanje znanja nikoli ni prijetna dejavnost, ki bi se je strašno veselili, vsaj praviloma je tako (obstajajo vse sorte ljudje, in če ste med tistimi, ki komaj čakajo, da se bodo spet zakopali v učbenike, lahko presedlate na naslednji članek). Pravzaprav se je večinoma otepamo, jo prestavljamo na poznejši čas in tuhtamo, kako kruta je usoda, ker se moramo piflati, namesto da bi počeli kaj zabavnega. (Vsaj pri meni je bilo zmeraj tako.) Žal pa smo običajno prav zaradi tega pri učenju manj uspešni, kot bi bili lahko.

Vse sproti
Prvi korak k uspešnemu učenju je, da vemo, kaj se moramo naučiti. Razumem, da je učiteljica dolgočasna, snov brezvezna in na videz neuporabna in da je težko spremljati pouk, če sosed v klopi čveka, ampak če nam uspe poslušati razlago in vse vaje opraviti sproti (nato pa še domačo nalogo), se bo ponavljanje pred testom zdelo izi-pizi. Tole neprelaganje na pozneje je sploh nadvse učinkovito. Recimo, da vsak večer pol ure ponavljamo snov tistega dne, na primer ko si pripravljamo torbo za naslednji dan – trideset minut ni veliko, in če smo z glavo pri stvari, gre tiktak. (Vem, bolj zabavno bi bilo gledati televizijo. Ampak čisto brez žrtev na žalost ne bo šlo.)

Kako se učimo
Toda kaj sploh pomeni, da »ponavljamo snov« oziroma »se učimo«? Da beremo, kar je v zvezku? Da se učimo na pamet odstavke v učbeniku? Tudi to, ampak praviloma je najučinkovitejše, če postopek razdelimo na pet korakov.

1. Snov preberemo.
2. Potem snov preberemo še enkrat in podčrtamo najpomembnejše informacije.
3. Najpomembnejše informacije izpišemo.
4. Preberemo izpiske.
5. Ne gledamo več ne v zvezek ne v izpiske in ponovimo, kar smo prebrali.

Če česa ne razumemo, se ustavimo že pri točki 1. Dodatno razlago poiščemo v učbeniku, v knjigah ali na spletu. Lahko vprašamo za pomoč tudi starše, starejše brate in sestre ali sošolce. Če nihče ne ve, o čem je govor, naslednji dan prosimo učitelja, naj ponovi razlago. Nima se smisla piflati nečesa, s čimer nimamo kaj početi (čeprav priznam, da se v vsem na prvi pogled pač ne da videti smisla).

Priprave na učenje

Si predstavljate, kako bi se uvrstili na športni tekmi, če pred tem tri noči ne bi spali in bi jedli samo bombone? Tudi učenje, zlasti neposredno pred preverjanjem znanja, je neke vrste šport, zato so priprave nanj podobne. Učinkovitejši bomo, če:

1. smo spočiti. Za to je treba dovolj spati. Najstniki potrebujete najmanj devet ur spanja na noč (Če vstajate ob sedmih, morate spat najpozneje ob desetih zvečer. Pred tem počnite nekaj, kar vas sprosti in ne vključuje uporabe česarkoli zaslonskega.);
2. jemo zdravo hrano, ki vsebuje dovolj hranilnih snovi in nam zagotavlja veliko energije. Dober prigrizek pred učenjem so oreščki, sadje, jogurt, kos sira … Zraven spijemo dovolj vode;
3. sobo pred učenjem dobro prezračimo. Še bolje je, če prej nekaj časa preživimo na prostem;
4. med učenjem ne pozabimo na odmore: pet minut vsake pol ure. V tem času naredimo nekaj telovadnih vaj, poskočimo, se priklonimo, raztegnemo roke in noge;
5. tudi sicer ne pozabimo na gibanje. Med športom se »predihajo« tudi možgani in potem lažje sprejemajo učno snov;
6. se med učenjem osredotočamo le na učno snov. To pomeni, da zraven ne poslušamo glasbe, ne gledamo YouTuba ali televizije, umaknemo telefon (in ga pred tem utišamo, da ne bomo poskočili ob vsakem pisku), ne kukamo na družabna omrežja in se ne pogovarjamo s preostalimi družinskimi člani. Vsakršna motnja nam krade pozornost;
7. pred preizkusom znanja globoko vdihnemo in si rečemo: Znam. Zdaj ni čas za mrzlično ponavljanje snovi in iskanje lukenj v znanju. (Enako lahko naredimo med testom; če nas zajame panika, nekajkrat globoko vdihnemo in si ponovimo: Znam. Vse bo dobro.)

Različni načini učenja
Tako kot velja, da nismo vsi dobri v istih rečeh, pa ste lahko prepričani, da je vsak dober vsaj v nečem. In pravilo je, da smo uspešnejši, če znamo izkoristiti svoje prednosti ter omejiti pomanjkljivosti. To lahko naredimo na več ravneh.

1. Razmislimo, v čem smo dobri. Če recimo odlično nastopamo in slabše pišemo, samozavestno opravimo govorni nastop in ne obupujmo, če nam pri pisnem testu spodleti (lahko celo vprašamo, ali lahko oceno popravljamo ustno). In če vemo, da nam matematika ne leži, je nikar ne pozabimo redno vaditi; če je treba, prosimo za dodatno razlago. Če težko pomnimo podatke, trikrat bolj zbrano prebirajmo zgodovino. Pomembno je, da vemo, da nihče ni najboljši v vsem, in da nikoli ne izgubimo vere vase.
2. Nekateri si snov lažje zapomnijo, če jo preberejo, drugi, če jo slišijo, in tretji, če si jo predstavljajo. Poskušajmo ugotoviti, v katero skupino spadamo (v resnici nas večina kombinira različne tipe učenja, recimo da snov poslušamo pri pouku in jo ponovimo tako, da jo preberemo). Če si bistveno lažje zapomnimo stvari, ki jih slišimo, se recimo lahko posnamemo na telefon, ko glasno beremo iz učbenika, in potem poslušamo posnetek. Če si želimo stvari predstavljati, si jih narišimo ali uporabljajmo miselne vzorce.

Če ne gre po načrtih

V idealnem svetu bi vsi, ki bi se držali teh pravil in se dobro naučili snov, dobivali same odlične ocene. Žal pa svet ni popoln in tudi ocene ne odražajo zmeraj dejanskega znanja. Za petko je treba imeti tudi nekaj sreče! (In to lahko omenite tudi staršem, če vam bodo tečnarili. Menda se še spomnijo, kako je bilo, ko so sami hodili v šolo?!). Če z oceno niste zadovoljni, predlagam tri vrste reakcije.

1. Sprejmite, da je ocena taka, kot je. Če je dobra, si čestitajte. Če vam je spodletelo, premislite, kaj je šlo narobe. Niste dobro ponovili snovi? Je niste razumeli? Niste imeli sreče z vprašanji? Učitelj ni ocenjeval pravično? Bodite zelooo iskreni.
2. Napake si čim prej odpustite. Tudi iz njih se učimo, ne samo iz učbenikov. Že naslednjič je lahko bolje!
3. Vprašajte, ali lahko oceno popravljate, in se naslednjič bolje pripravite.

Naj nas neuspehi ne potrejo
Za konec pa še tole: mogoče se vam ali vašim staršem zdi, da so ocene usodne. Da so vaša sreča, uspeh in preživetje odvisni od številk, zapisanih v redovalnici. Toda verjemite, da še zdaleč ni tako. Naša prihodnost ne temelji toliko na ocenah kot na znanju in izkušnjah, pa tudi značajskih lastnostih, priložnostih in okoliščinah, v katerih se znajdemo. Prvič, ocene niso zmeraj natančen odraz tega, kako dobro obvladamo neko snov (ker imamo lahko slab dan, ker nas učitelj ne mara, ker nas je vprašal ravno tisto, kar znamo najslabše, ker smo se slabo izrazili, ker …). In drugič, svet, v katerem živimo, se tako hitro spreminja, da nihče ne ve, kaj bo pomembno za uspeh v prihodnje. Če pa vas skrbi, da se zaradi slabih ocen ne boste mogli vpisati na želeno srednjo šolo, brez panike – mogoče se lahko pozneje prepišete? Ali pa boste ugotovili, da vam druga šola čisto ustreza. Z dejavnostjo, ki vas veseli, se lahko začnete ukvarjati tudi precej pozneje (recimo na faksu) … Pomembno je, da veste, da zaradi slabe ocene ni nič izgubljeno.

Ideja
Se morate nekaj naučiti na pamet, recimo pesmico? Lahko si jo razdelite na ritmične enote (tako, da zraven ploskate). Lahko jo zarapate ali zapojete ali zraven plešete ali poskakujete. Ni nujno, da bo šlo učenje hitreje (čeprav meni pomaga!), bo pa nedvomno bolj zabavno.