Bralni grižljaj
Albert Wendt: Henrikin strešni vrt
Ilustracije: Linda Wolfsgruber
Prevod: Alexandra Natalie Zaleznik
Sodobnost International 2019
Naslednje jutro, Henrika je bila v šoli, se je krovec Hene povzpel na streho, da bi na mah natrosil cvetlična semena. Vendar se to ni zgodilo. Obstal je kot vkopan, strmel v kepico in neprekinjeno ponavljal: »O! O! O!«
Ponoči sta iz mahu zrasli drevesi, pravi, veliki drevesi, enkrat večji kot veliki krovec Hene. Drevesi sta se tesno stikali, kot da bi se objemali z vejami. Bili sta očarljivo lepi. Dve mladi brezi.
»O! O! O!« je še kar ponavljal Hene. Seveda je nemudoma pomislil na potegavščino. Nekdo je ponoči zasadil brezi. Toda tedaj je uvidel, da ni bilo človeka, ki bi zmogel v to majceno kepico mahu zasaditi tako veliki drevesi.
»Tega mi nihče ne bo verjel,« je zašepetal Hene, gledal ter razmišljal, razmišljal in gledal.
Katherine Applegate: Drevo želja
Ilustracije: Alenka Sottler
Prevod: Veronika Rot Gabrovec
Založba Ocean 2019
Dobro vprašanje.
Drevesa imamo konec koncev z ljudmi nekoliko zapleten odnos. V pravem trenutku nas objemate. V naslednjem nas spremenite v mize in lesene palčke.
Morda se sprašuješ, zakaj dejstva, da drevesa govorimo, niste omenili pri biologiji v šoli – na primer pri obravnavi 'matere narave, ki je naša prijateljica'.
Nikar ne krivi učiteljev. Najbrž se sploh ne zavedajo, da drevesa govorijo. Večina ljudi tega ne ve.
Pa vseeno, če se slučajno na poseben srečen dan znajdeš blizu drevesa, ki je videti posebno prijazno, ne bo nič narobe, če mu prisluhneš.
Drevesa ne znamo pripovedovati šal.
A prav gotovo znamo pripovedovati zgodbe.
In če je vse, kar slišiš, šepet listja, naj te to ne skrbi. Večina dreves je v resnici precej vase zaprtih.
Hrast in brezi
Ja, knjigi o drevesih. Tudi to obstaja. Ampak zares so ta tri drevesa le zavetje dveh dobrih zgodb. Brezi sta sicer drevesni vili, kaj pa drugega – vsi namreč vemo, da v eni noči iz mahu ne zraste drevo, še manj dve drevesi. In govoreči hrast, pa kaj še. Mogoče lahko obstajajo drevesne vile, govoreči hrast pa prav gotovo ne.
Je pa res, da se pod drevesom, na drevesu in v drevesu lahko marsikaj zgodi, in rdeči hrast je s svojimi več kot 200 leti nema priča marsičemu. Dobro, lahko se pretvarjamo, da ni nema, ker govori – zlasti z vevericami pa vranami, dihurji, sovami, rakuni, oposumi – s svojimi naseljenci. Včasih ga mika, Rdečega, da bi spregovoril tudi s Samar, žalostno deklico iz sosednje hiše, ki mnogo noči preždi na njegovih koreninah.
Brezi na Zakrivljeni sedmici ne govorita, a ko deklica Henrike in krovec Hene zadremata v njuni senci, jima v usta nakapljata svoj zdravilni sirup. Čeprav se zdi, da je že to, da sta se pojavili na strehi, zdravilno za vse, ki zaidejo na ta vrt. Ker sta Henrika in Hene dobra, prijetna, ker z odprtimi rokami sprejemata obiskovalce. Ker brezi takoj presadita v škafe, da bi laže rasli. Ker prineseta cvetlične lončke in posadita rože. Ker raci pomagata narediti gnezdo in namesto nje valita jajčka. Ker na streho Hene privleče ležalnike, da lahko Henrikina učiteljica uživa v prostem času. Ker sta dimnikarja vedno dobrodošla in zato lahko Henrike kadarkoli skuha čaj. Ker tudi padec skozi streho ni nič tragičnega, če padeš v pravi družbi. Ker se na strehi lahko tudi zaljubiš.
Prijatelji
Zdi se, da sta brezi krivi, da so ljudje prijazni drug z drugim (le na coprnice nimata takšnega vpliva – ja, coprnice so tudi v tej zgodbi), pri Rdečem pa je malo bolj zapleteno. Večina ljudi ima drevo želja rada, njegovo mogočnost, bohotnost, prekrasne barve. Ampak vsake toliko se pojavijo tudi takšni, ki delajo škodo. Ne samo drevesu, marveč tudi ljudem. Takrat si Rdeči želi, da bi lahko pomagal še bolj. Ko se zdi, da so mu dnevi šteti (hja, žage in gozdarji so že pripravljeni, tako da ne gre le za domnevo ali kruto dejstvo), se odloči – včasih je treba spregovoriti, da se v svet (ali le na domače dvorišče) vrne prijateljstvo ali da se stke novo. Tako je tudi sicer – treba je vedeti, kdaj človek (ali drevo) ne sme več držati jezika za zobmi, kdaj je čas za akcijo. Včasih ne moremo pričakovati, da se bodo stvari zgodile same od sebe ali pa da bo namesto nas vse storil kdo drug – pa čeprav je vrana Bongo zelo dejavna. Včasih je pač treba storiti korak več – no, če si drevo, zna biti to težava. Se splača. Včasih se zgodi le nasmeh, včasih objem, lahko pa se spremeni vse. Tudi to se da.
Obvestila
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
AKTUALNO
.jpg "Kaj imata skupnega Tina Maze in Ana Praznik")
Kaj imata skupnega Tina Maze in Ana Praznik
Tina Maze in Ana Praznik sta uspešni in znani Slovenki, ki jima je skupno tudi, da sta bili ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
Oglas
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Tokio
Janezek si želi z vlakom v Tokio. Živi v Spodnjem Dupleku, zato gre tam na postajo in na blagajni vpraša: „Ali imate karto za vlak za v Tokio?” Odgovorijo mu, da je nimajo in da naj gre vprašat v Ljubljano. Janezek gre na postajo v Ljubljano, vpraša če imajo karto za vlak v Tokio in ga zavrnejo, ter mu rečejo naj gre v Maribor. Janezku v Mariboru rečejo, da je nimajo in da naj gre na Dunaj. Na Dunaju Janezek končno dobi karto in se odpelje v Tokio. Tam je en teden nato pa želi iti domov. Gre na postajo in reče: „Rad bi karto za vlak za v Duplek.” Na blagajni pa mu Japonec odgovori: „Spodnji ali Zgornji?”
Obstajata dva kraja: Zgornji in Spodnji Duplek. In fora je da Japonci že vse vejo…