Jef Aerts: Noč je zlati kivi

Ilustracije: Marit Törnqvist

Prevod: Mateja Seliškar Kenda

Založba Zala, 2023

Ronke

Ronke zase ve, da je rojena atletinja. Nič je ne zanima bolj kot tek, ampak ne samo tek, marveč šprint. Zanjo ni lepšega občutka kot veter v laseh in škripanje peska pod nogami. Včasih bi rada tekla že zjutraj, drugič zdrži do sredine dneva, ampak ko jo zasrbijo pete, takrat mora teči. Saj veste, nekateri ljudje točno vejo, kaj jih zanima, druge zanima cel kup različnih stvari. Če te zanima veliko raznolikih stvari, potem ni tako zelo pomembno, kdaj se lotiš katere in če katero od svojih dejavnosti nadomestiš z drugo. Če pa si osredotočen na eno stvar, potem je brez tega nekoliko težje.

Ronkini starši mislijo, da Ronke bolj kot tek zanimata vesolje in astronomija. Med počitnicami jo zato namesto na atletski tabor pošljejo na astronomski tabor. Morda se v resnici zavedata, da Ronke astronomija sicer zanima, resnično navdušuje pa jo tek. A zdi se jima lažje, da se ukvarja z astronomijo kot tekom.

Nouri

Nouri in Ronke se spoznata na astronomskem taboru, in očitno je, da Nourija astronomija zanima, saj o njej zelo veliko ve. Hkrati je očitno tudi, da ga zanimajo računalniške igrice, saj ga Ronke zasači med igranjem. Njegova mama torej s tem, ko ga je poslala na tabor, ni veliko zgrešila – slabše je pa to, da ga zdaj želi s tabora odpeljati še pred koncem. Nouri lahko še tako trmasto vztraja, da bo ostal na taboru, mama enako trmasto vztraja, da mora Nouri nujno z njo. Ne glede na to, kako Nouri rentači, ga mama ne želi ne slišati ne upoštevati. Zveni znano?

Ah, ti starši!

Starši otrok res pogosto ne slišimo, včasih zato, ker imamo prepolna ušesa vsega, včasih zato, ker nas ne zanima, včasih zato, ker otrok preprosto ne razumemo, pogosto pa tudi zato, ker se nam zdi, da drugače ne gre. Čisto zares, biti starš ni tako zelo preprosto.

Ronkina starša vesta, da se Ronke lahko ukvarja z astronomijo, čeprav je slepa, saj poznata zelo uspešnega slepega astronoma. Zdi se jima, da Ronke z usmerjanjem v astronomijo ponujata izjemno priložnost za dobro življenje in ji hkrati pomagata, da bi se izognila težavam. Zaradi ene slabe izkušnje se jima namreč zdi, da slepi otroci ne morejo teči, ne da bi ob tem zašli v težave.

Nourijevi mami se zdi, da ne more ravnati drugače. Če bi imela čas, bi morda lahko razmišljala, kaj in kako, ampak časa nima, Nourijev dedek namreč umira, in če ga hoče Nouri spoznati, se morata podvizati.

Ronke in Nouri

Na srečo človeštva obstajajo tudi možnosti, ki jih starši ne vidimo. Nouri Ronkino željo po teku razume, težje pa razume njen strah pred dejanskim tekom na prostem. S pogovorom, spodbujanjem, poslušanjem odnos med Ronke in Nourijem preide iz zbadanja in zafrkavanja v grajenje obojestranskega zaupanja. Če Ronke potrebuje spodbudo za več drznosti, Nouri potrebuje prijatelja, ki ni le nekdo na drugi strani telefona. Skupaj si drzneta marsikaj, morda celo preveč.

Anna Cabeza: Sestre Skorja, detektivska agencija – Skrivnost zapuščenega pasjega kakca

Ilustracije: Toni Batllori

Prevod: Veronika Rot

Založba Zala, 2022

Karmen, Rozalija in Agata Skorja so ostarele sestre, ki veliko ždijo pred televizijo, se pričkajo med sabo, kuhajo, pletejo, šivajo in skrbijo za Agatinega vnuka Marcela. Če se soseda ne bi pritoževala nad pasjim kakcem, ki se že več dni zapored znajde pred njenimi vrati, se sestre nikoli ne bi lotile raziskovanja. In če se ne bi lotile tega, gotovo ne bi mimogrede naletele na še precej večji zločin. Zločincev pa se nekako ne sme pustiti prosto hoditi po svetu, zato so jih morale ustaviti. Ker pa ostarele dame doma navadno nimajo pištol, so uporabile čisto posebna skrivna orožja – med njimi tudi Marcela. Precej dobro jim je šlo od rok.