Poletni bralni zalogaj

Ko se pozimi in spomladi prebijam skozi kupe novih knjig, si pri marsikateri rečem: O, tale je pa za poletni zalogaj. Poletno branje so vedno svojevrstne poslastice. Nekatere knjige izberem zato, ker se mi zdi, da kdo med vami potrebuje odmik od realnosti, druge zato, da vam je vsem jasno, da je junak lahko vsak, ki sprejema odločitve. Tretje pa zato, ker so tako smešne, da jih je bolj varno brati v mokrih kopalkah. Kakšne pa so tu le zato, ker so »samo« strašno dobre.

Slavko Pregl: Srebro iz modre špilje
Založba Mladinska knjiga, 2022

Ko nastopi poletje, s polic prav skačejo knjige s poletno tematiko – ja, res tale ni povsem nova, a letos je izšel ponatis in pustolovske zgodbe na samotnih otokih so res klasika. V zadnjem času sem vam v branje ponudila tudi izvrstni Modri otok Irene Androjna in Dneve na otoku Samsona Gideona in za vse tri velja, da so napeto branje, kjer se v vročini krešejo tudi ljubezenske iskre. Čeprav Andrej, Zarja, Gal in Klemen zlasti iščejo zaklad, Adrijan, Ernest in Lena pa razkrivajo skrivnostno mrežo laži, tudi oni, podobno ko Jakob, Michalis in Puck, raziskujejo ljubezen. Prvo ljubezen. Tisto navihano, nežno, vihravo, ki je lahko trdna le, če temelji na prijateljstvu. Kako, kdo, s kom in zakaj? O tem in zakladu pa več v knjigi.

Vinko Möderndorfer: Romeo in Julija iz sosednje ulice
Ilustracije: Jure Engelsberger
Založba Miš, 2021

Če me je že takoj zaneslo v ljubezen, potem je knjiga pesmi in tragedije s hollywoodskim koncem nujno branje. Prav zato, ker Roman in Julija iz te knjige nista iz Verone, ampak kar od tukaj, od koder smo mi, pa tudi od zdaj, iz tega trenutka, se bo v njunem odnosu našel marsikdo. Med branjem me res nikoli ni zaneslo v solzavost, pač pa sem se nasmejala vsem tistim zadregam in idejam in stiskam, ki so prisotne čisto vedno in pri vsakomur. Ljudje si znamo življenje res otežiti, domišljija nam šiba sto na uro v vse smeri. Včasih pa, četudi si zaljubljen in v vzporednem vesolju, te realnost vrne v ta krvavi svet. Takrat se moraš ozreti tudi mimo najlepšega obraza, mimo poljuba, in videti zgodbe ljudi, ki nimajo več priložnosti za ljubezen.

Nekaterih pesmi se boste pilovci verjetno spomnili, saj so v našem pesniškem kotičku v Pilu izhajale pred dvema letoma.

Cvetka Bevc: F. A. K.
Založba Pivec, 2021

O Aški, Fiksiju in Krokarju pa tudi o Roberti, Janči, Petji, Joju in Linu je Cvetka Bevc že pisala v romanu Desetka. Tokrat se osredotoči le na prve tri like, ki jih še trdneje kot skupna klapa poveže glasba. Aška je sicer tako kot njen fant Lin klasična glasbenica, tako da Fiksijevo garažno muziciranje nekoliko prezira, a ko se je treba spopasti z ljubezenskimi zapleti, jo Krokarjevo nabijanje po bobnih ter Fiksijev glas sproščajo. Glasba je krasen ventil in oba fanta sta dobra družba – četudi se v sebi vsak zase bori s svojimi demoni, premaguje svoje težave, si stojijo ob strani in drug iz drugega potegnejo najboljše. Pa ne le sami iz sebe, brez drugih članov Desetke F. A. K. ne bi bil to, kar je.

Sue Townsend: Skrivni dnevnik in Rastoče težave Jadrana Krta, starega 13 in ¾
Ilustracije: Zvonko Čoh
Prevod: Vasja Cerar
Založba Mladinska knjiga, 2021

Jadran Krt pa ni od tukaj in zdaj, njegov dnevnik je star že 30 let, ampak njegovi problemi se niso postarali. Priznam, da sem tale špeh v roke vzela z malce strahu – kaj, če se ne bom več tako krohotala, kaj, če se mi bo zdelo, da je vse povsem mimo, kaj, če bom imela občutek, da se današnja mularija z Jadranom ne more poistovetiti?! Nepotrebne skrbi. Jadranovo življenje danes ne bi bilo dosti drugačno – še vedno bi se sekiral zaradi mozoljev, centimetrov, ljubezni, politike. Neresnost in nedoraslost staršev bi ga spravljala ob živce še danes, medvrstniško nasilje je še vedno aktualen problem. Morda je bistvena razlika med danes in takrat le v tem, da so si takrat avtorji nekatere stvari upali zapisati bolj neposredno, drzno in tudi politično nekorektno.

Krister P. Jansson: Jan Pančur in testeninska zarota
Ilustracije: Jure Engelsberger
Didakta, 2022

Besedi neposredno in drzno zelo ustrezno opišeta situacijo, v katero se je zapletel Jan Pančur. Če hoče rešiti svet – brez oklevanja bi to prepustil drugim, če bi šlo – mora biti zelo drzen, saj je povsem nehote neposredno v središču grozovite zarote. Stvar je povsem preprosta, če ljudje ne bi marali testenin, potem poblaznela znanstvenica Amalija Pelinšek ne bi imela šans. Morda. Priznajmo si, zlobni in zafrustrirani ljudje sicer vedno najdejo način, da drugim otežijo življenje, a Amalijin plan je peklenski. Jan pa, no, Jan ne prenaša dobro nasilja, pa svet ima vseeno rad, četudi je na njem kup bebcev, pa Mojco je nekako treba očarati. Kaj imajo s poskusom uničenja planeta govoreči kuščarji, volkodlaki, testenine ter telenovele? O tem pa kdaj drugič.

Andy Shephard: Fant, ki je živel z zmaji
Ilustracije: Sara Ogilvie
Prevod: Neža Ropret
Učila International: 2021

Med kuščarji in zmaji je nekaj podobnosti – luske in repi na primer. Ampak zmaji, ki jih na zmajevskem drevesu goji Tomaž, poleg tega kakajo eksplozivne kakce in bruhajo ogenj, kar je sicer impresivno, a hkrati precej nevarno in problematično. Martinčka še nekako skriješ v svoji sobi, zmaja, četudi je na začetku le kihajoči zmajček, pa nekoliko težje. Sploh ker zmaja nima le Tomaž, ampak tudi njegovi prijatelji in zlobni Liam. Kar naenkrat je skrivnosti in zapletov toliko, da se še Tomažu kadi iz glave. Vsi skupaj morajo poskrbeti za zmaje in za zmajevsko drevo, ki prav nenavadno hira. Je tudi tu zadaj kakšna skrivnost?

Andy Griffiths: 26-nadstropna hišica na drevesu, 39-nadstropna hišica na drevesu
Ilustracije: Terry Denton
Prevod: Veronika Rot Gabrovec
Založba Miš

Če ste se zabavali ob 13-nadstropni hišici na drevesu, potem boste uživali tudi v obeh nadaljevanjih. To so knjige pretiravanja, norosti in divjih sanj vsakega mulca – že navadna hišica na drevesu je krasno zatočišče in brlog, kaj šele hišica, ki vsakič zraste za 13 nadstropij. Kdo si ne bi želel bazena, čeprav bi jaz bolj uživala v takem brez morskih psov, pa vulkana za pečenje penic in čokoladnega slapu – saj robot, ki ponuja 78 okusov sladoleda, nikakor ni dovolj. Človek bi mislil, da Andy in Terry ves dan ne počneta drugega kot jesta, zares pa niti sekunde nista pri miru – tudi ko drug drugemu pripovedujeta zgodbo o tem, kako sta se spoznala, ne. Nekako razumljivo je, da sta malce podivjana ob napadu piratskega kapitana, ki je njiju in super sosedo Jill enkrat že zasužnjil, ali pa da nista hladna kot špricer, ko preddavnočasovni stroj prevzame nadzor nad njuno novo knjigo in tudi njunim življenjem. Kar naenkrat se zdi, da v bistvu ne potrebujeta nobenih adrenalinskih iger, saj je napetosti povsem dovolj tudi brez njih.

David Baddiel: Matej in živalske zmešnjave
Ilustracije: Jim Field
Prevod: Maja Prevolnik
Učila International, 2021

Matej je čisto fejst fant, s čisto povprečnimi željami – kateri 11-letnik pa si ne želi za rojstni dan super dobrega prenosnika? Koliko vem, pa ga zares dobi le redkokdo. Ampak tudi redkokdo dobi za rojstni dan činčilo, kolikor vem, pa si vas cel kup želi kakšno domačo žival. Matej pa ne. Njegovi domači so čisto nori na živali in doma imajo manjši živalski vrt, Mateju pa do živali ni – zaradi enega preprostega razloga, ker jih ne razume. Ko z razredom za zaključni izlet odidejo na kmetijo, ne pa na primer v kakšno velemesto, se zaupa modremu kozlu (tudi Mateju se zdi to precej bedasto). Kar naenkrat se mu zazdi, da ga hoče kozel hipnotizirati (ja, res, res bedasta ideja), nato pa se Matejev pogled na svet spremeni. Kar naenkrat je njegova perspektiva povsem drugačna – precej bolj zelena. Zakaj? Hm, hm … no, saj veste, da bi lahko razumel živali. He, he, he…

Andy Riley: Edvin Gizdalin in pošast iz Kronga; Edvin Gizdalin in strašne igrače; Edvin Gizdalin in cmerovešče
Ilustracije: Andy Riley
Prevod: Meta Osredkar
Založba Miš, 2020-2021

Kralja Edvina ste že spoznali, ko se je boril z zlobnim cesarjem, sosedom iz Nurbisonije. Ne glede na Edvinovo zmago, ali pa prav zato, pa se cesar Nurbison ni nič spremenil – po glavi mu grejo le zlobne in še zlobnejše stvari. Najpomembnejše od vsega pa se mu zdi zavzeti Edvinijo in zasužnjiti njene srečne prebivalce. Edvin bi se marsikdaj ujel na njegove limanice, če ob sebi ne bi imel ministrice Jelke. Pa čeprav je velikokrat prav namerno ni poslušal, recimo ko je njemu in dvorni norčici Metki odsvetovala, kaj odsvetovala, strogo prepovedala obisk Čudnega travnika ali pa ko se ji je boj s pošastjo Vulcem zdel precej prenagljen (in nor in smrtonosen in poguben). Za Edvinijo je najbolje, da ima na prestolu Edvina, četudi mora za rešitev kraljestva kdaj sodelovati z Nurbisonom. Za Edvina je najbolje, da ima ob sebi Metko, četudi se zaradi igrač kdaj spreta – a najbrž le zato, ker so igrače začarane. In celo za Jelko je dobro, da ima ob sebi ta dva prijazna in nespametna predrzneža, drugače bi ji lahko bilo celo dolgčas, tako pa nikoli ne ve, kaj jo čaka na naslednji strani.

Stefan Boonen: Najdenka iz Puhljevega gozda
Ilustracije: Tom Schoonooghe
Prevod: Stana Anželj
Sodobnost International, 2021

V Puhljevem gozdu se imajo lepo, malce jih je strah le Teme v temnem gozdu za Puhljevsko hosto, a ker tja nihče ne hodi, je tudi to urejeno. Urejenost in red sta zanje pomembna. Nekega dne pa se vse spremeni, saj reka naplavi deklico. Prijazna je, a kar sama pa brez imena. Najdenka se počasi vsem prikupi, skoraj vsak se ponudi, da bi živela pri njem, deklica vendar ne more kar sama živeti na rečnem bregu. A Najdenka, to ime se je prime, ima tudi brez imena spomine, ve, da z vsakim človekom ni lahko živeti, da je včasih morda bolje biti sam. Teme in samote je ni strah, a vseeno preizkuša prijazne ponudbe vaščanov. Krasni so, pri vsakem je nekaj posebnega, v vasi je res lepo, dokler se tam ne prikaže gospod Valjon. Šele takrat se za vaščane začnejo resne preizkušnje, saj s pravo zlobo nimajo izkušenj, le Najdenka pozna tudi to.