Saša Stanišić: Volk

Ilustracije: Regina Kehn

Prevod: Urška P. Černe

Mladinska knjiga Založba, 2024

Jaz sem drugačen

Ali se mi samo zdi ali res beremo skoraj samo še knjige o drugačnih? Čisto res, samo še knjige o drugačnih, ker istih ni, vsi smo malo drugačni. Saj vem, ponavljam se, vendar je v tej knjigi en tak dober odstavek, ob oblici drugih, drugačnih odličnih odstavkov – ki tako dobro opisuje drugačnost Jörga: »Jörg je normalno poseben in normalno drugačen, ampak drugi ga delajo še drugačnejšega, razumeš? Človeka se da namreč namenoma zdrugačiti.« To pa je tisto bistvo – lahko si odbito drugačen, pa se ob to nihče ne obregne, lahko pa enkrat nimaš majice prave firme ali uporabiš nekul besedo ali pa imaš radirko napačne barve, pa se nekdo na to obesi in postaneš »drugačen«. Vedno se najde nekdo, ki to napihne, označi in iz nekoga naredi nekaj slabega.

Kemi

Glavna oseba te knjige je sicer Kemi – ki zase ve, da je težaven in čudaški – in ki bi najbrž izbrisal besedo junak, če bi uporabila to namesto izraza glavna oseba. Ker Kemi ni junak, vsaj ne tak, kakor si ljudje predstavljamo, da naj bi bili junaki videti in kakor naj bi delovali. Kemi ve, da Jörgu ne stoji zares ob strani, ko ga Marko in dvojčka maltretirajo. Enostavno je najprej najlažje to spregledati, lažje je o tem ne razmišljati. Težje pa je nekoliko bolj zares odreagirati. Včasih se mu zdi, da bi morale biti njegove zaščitniške in prijateljske poteze konkretnejše, drugič, da se noče, prav noče vtikati v prav nič. Četudi ni junak, včasih pomaga že to, da si z Jörgom deli sanje in da ne eden ne drugi ne spita ob volku, ki ju napada, ampak ob volku, ki ju varuje.

Neizmerno dobra knjiga, ki na zelo realen način govori o resničnem življenju, kjer niso vsi izredni in kjer konci niso polikano srečni, ampak je polno nekih sivih sivin. V takem resničnem svetu tudi odrasli povejo in naredijo kup neumnosti, kakšen pa kdaj pa kdaj kakšnega mladega razume tudi brez besed. Neizmerno priporočam v branje. Pa tudi gledanje.

Janja Vidmar: Koliko še?

Miš založba, 2024

Naslovnica https://www.miszalozba.com/knjige/koliko-se-trda/

Tudi zgodba o sošolcih Luciji, Izi in Ognjenu pa še osmih pohodnikih, ki na večdnevnem izletu spoznavajo svoje meje in meje tistih okoli sebe, je v svojem bistvu zelo podobna Volku. Človeška perspektiva se v nevsakdanjih okoliščinah lahko spremeni, ampak ne samo perspektiva, včasih se spremeni tudi osebnost. Ne Lucija, ne Iza, ne Ognjen niso junaki in tudi nihče od drugih v skupini ne. Vsak ima svoje slabosti in dobre strani, ki pa niso vedno uravnotežene, hkrati pa se s prehojenimi kilometri te lastnosti spreminjajo. Odmik od vsakdana človeku ponudi drugačen vpogled vase, v svoje strahove, v svoje »volkove«, bivanje v naravi pa omogoči boljše zaznavanje okolja in soljudi.

V razredu to navadno ni mogoče. Tam se hitro vzpostavijo vzorci, ve se, kdo je med priljubljenimi in kdo ni, razmerja se komajda lahko spremenijo. Močnim je v interesu, da ostanejo močni, da se jih drugi bojijo, zato kljub občasnim dvomom o lastnem obnašanju sledijo vzpostavljenim vzorcem. Žrtve in izobčenci so jim prepuščeni na milost in nemilost, tisti iz sredine se nočejo vpletati, saj vedno obstaja bojazen, da izobčijo tudi njih. Kot pravi Kemi: »Jörga sem iskreno vesel.«

Na napornem večdnevnem pohodu v majhni skupini pa vzorcev ni in znana razmerja se ob vključitvi novih akterjev spremenijo. Ko Iza nima svojih podrepnic, ki krepijo njeno moč, mora svoja dejanja nekoliko prilagoditi. Lucija zato lahko zadiha s polnejšimi pljuči in vidi tudi zunaj okvirjev poniževanja. Ognjen pa, čeprav najbolj domač v pohodniškem okolju in tudi sicer pripadnik sredine, se mora poleg boja s kilometri boriti še z na novo porajajočimi se čustvi, ki ga zahrbtno presenetijo. Vsak ima svojega volka, ni pa nujno, da vsak volk grize.