Vinko Möderndorfer: Sončnica

Mladinska knjiga, 2021

Ajda in Voranc
Ajda in Voranc sta soseda in prijatelja, najboljša prijatelja, ampak nič drugega. Poznata se že od vrtca, njuni starši se poznajo, po šoli gresta navadno skupaj domov in potem bingljata na oknih in klepetata. V razredu Ajda sicer nekoliko pazi na svoj ugled in se od Voranca distancira, ampak ko nastopi kriza, držita skupaj. Ajda je pri nekaterih stvareh bolj površna, za šolo se ji ravno ne da potruditi, Voranc ravno obratno. Po drugi strani pa Voranc ne opazi sprememb v odnosih med ljudmi, Ajda pa je pronicljiva opazovalka medčloveških odnosov. Aha, in ja, Ajda je res nekoliko vzvišena in, ja, Voranc je nekoliko otročji.

Vila Čira čara
Na njuni ulici je razpadajoča vila, prazna, zanimiva, strašljiva. Navadno se ji izogneta v širokem loku, če ne drugega, lahko z nje pade kakšen strešnik. Najbrž bi se ji izogibala, dokler je ne bi podrli, če se vanjo ne bi naselila Sončnica. Pravzaprav sta se ji, ko sta ugotovila, da se je vanjo naselilo čudaško bitje, klošarka, najprej izogibala v še večjem loku, a hkrati je Sončnica v njiju znala vzbuditi ravno prav zanimanja, dražila ju je, da je postala zanimiva tako ona kot hiša. Ob pravem pristopu lahko razpadajoča stavba postane Vila Čira čara, in če znaš na človeka pogledati še s kakšnega drugega zornega kota, dobiš iz razcapanke gospo.

Perspektiva
A vse ni tako preprosto. Dobri odnosi se tkejo počasi, zlasti ko je treba prebiti okope iz predsodkov – ker res, nismo si vsi enaki. Marsikdo ne zna pogledati izza svojih zidov, a Voranc vzvišenosti res ne pozna, pa radoveden je, pa čuteč in ve, kako je, ko nimaš čisto vsega, kar imajo tisti na drugi strani ulice. Zakoreninjeni predsodki, trdna prepričanja, ki sta ji jih vsadila starša, so pri Ajdi čvrstejši, a hkrati je njen duh upornejši. Ne, nismo vsi enaki. Nikoli ne bomo. In to je dobro.

Vzemite v roke tale roman, Voranc in Ajda vas bosta presenetila, zapeljala vas bosta v presenetljivo zgodbo, polno dobrega in z žal preveč ledeno hladnimi stvarmi. Ne bi nam škodilo, če bi se večkrat ozrli vase in okoli sebe in pogledali, ali je v bližini kakšna Sončnica – vzajemno si ljudje lahko veliko damo, samim je vsem težko.

INTERVJU z avtorjem Sončnice pisateljem Vinkom Möderndorferjem

Pripravila: Nuša Bohak

Vinka pilovci poznate po naši zgodbi Jaz sem pes, veliko pa vas je prebralo tudi njegove knjige Jaz sem Andrej, Kit na plaži ali Kot v filmu. Vinko je seveda napisal še mnogo mladinskih romanov in romanov za odrasle, je pa tudi režiser in morda si boste kdaj ogledali tudi kakšen njegov film.

Glavna tema vašega najnovejšega romana Sončnica je brezdomstvo, roman pa se ukvarja tudi s prijateljstvom in s soočanjem z zamolčanimi težavami. Ali se vam zdi, da je, kar se situacije z brezdomci tiče, tudi v realnosti tako, kakor opisujete v Sončnici? Da smo jih mladi prej pripravljeni sprejeti in navezati stik kakor odrasli?
Kar se brezdomstva tiče, je realna situacija hujša, kot jo lahko zapiše pisatelj. Vedno več je ljudi, ki nimajo doma. Dom ni samo to, da lahko kje prespiš, da si lahko kje na toplem, dom je veliko več, je bližina nekoga, je ljubezen, razumevanje, občutek, da si nekomu potreben, ne samo sočloveku, ampak tudi družbi. Danes pa je vse več ljudi, ki jih je družba (država) odvrgla in zavrgla. Tudi ti ljudje so brezdomci. Ta brezdomnost je morda najhujša. Občutek, da tvoje delo, da tvoje življenje družbi nič ne pomeni. Roman Sončnica sem napisal zato, da bi mlade bralce (pa ne samo mlade) opozoril, da je empatija – občutljivost za težave in bolečine drugega, nekaj najbolj pomembnega v tem svetu. Živimo v času egoizma. Potrošniški svet nas sili v neprestan uspeh, v to, da se mora človek brigati samo zase, za svojo uspešnost, drugi niso pomembni. Osebno pa mislim, da smo ljudje celota, sestavljena iz posameznikov, da moramo misliti tudi na druge, da si moramo pomagati, saj samo tako je lahko naše življenje resnično bogato in izpolnjeno. Zato sem napisal Sončnico.

Ali sta Ajda in Voranc, glavna pripovedovalca, par? V knjigi Sončnica sta »samo« najboljša prijatelja. Vendar vsi njuni nasmehi drug drugemu ter držanje za roke ... Sta si všeč?
Ajda in Voranc sta neke vrste brat in sestra. Poznata se še iz vrtca. Lahko bi rekel, da sta mnogo več kot najstniški par. Prijatelja sta. Prijateljstvo pa je nekaj najdragocenejšega na svetu. Če ima človek v življenju pravega prijatelja, je lahko resnično srečen. Ja, med Ajdo in Vorancem bi se lahko razvila tudi ljubezen. Pa se ne. Življenje včasih tako uredi, da se naše poti razidejo. Kar ne pomeni, da nismo zaradi prijateljstva, ki smo ga živeli v določenem obdobju življenja, bogatejši. Zgodba s Sončnico in z Ajdinim in Vorančevim bojem zanjo, ju je obogatila za vse življenje, dala jima je sposobnost upora, dala jima je več, kot lahko nauči šola. To pa je morda celo dragocenejše od najstniške ljubezni.

Kakšnega značaja je gospa Sončnica?
Roman Sončnica je tudi roman o drugačnosti. Sončnica je drugačna. Živi drugačno življenje. Za sabo ima svojo življenjsko zgodbo, ki ni bila prav srečna in vesela. Roman se sprašuje tudi o tako imenovani normalnosti. Kaj je to normalno? Je normalno to, da se pehamo za uspehom, za denarjem, da gradimo hiše, ki kazijo okolje, da egoistično skrbimo samo zase …? Ali pa je normalno to, da znamo iz poljskega cvetja, celo iz kopriv, nežlahtnih rožic in celo trav narediti prekrasen šopek, ki nam polepša dan. Značaj Sončnice je sestavljen iz mnogih posebnih ljudi, ki sem jih poznal, ki jih poznam. Iz ljudi, ki jih je družba pozabila, mimo katerih hodimo, kot da jih ni. V resnici pa so dragoceni in navdihujoči in čisto nič manj vredni, pa čeprav bi jih kakšni dušebrižniki najraje strpali v umobolnico. Drugačnost je bogastvo. Nenavadni ljudje, ki se znajo veseliti sončničnega cveta in vsakega trenutka v življenju, so ljudje, ki nas bogatijo. Lahko jim pomagamo, še več pa se lahko od njih naučimo. Zato sem napisal to knjigo.