Domen Valič: Če si nor na gledališče

Domen Valič praznuje že dvajset let od takrat, ko se je vpisal na akademijo za igro (AGRFT). A že od malega je bil tako ali drugače del gledališkega življenja, saj sta igralca tudi njegov oče in dedek. Igralec je tudi njegov brat Vid. Nedavno je zapustil Mestno gledališče ljubljansko, ker je potreboval svobodo. Igra v različnih predstavah, tako sam v monokomedijah kot tudi v predstavah z večjo zasedbo. Igra tudi v različnih serijah, snema podkaste, vodi maturantske plese, poslovne prireditve, državne slovesnosti ... Morda bi bilo bolje, da bi ga vprašali, česa ne počne. : ))

Že v rosni mladosti si si želel postati igralec. Morda (tudi) zato, ker si odraščal v igralski družini?

Verjetno sem se tudi zato zaljubil v gledališče, v zgodbe in nastopanje, ker sem pri tem gledal dedka in očeta in sta mi bila v tistem času vzornika. In otroci do neke starosti radi posnemajo starše.

Kaj pa je bilo odločilno, da si se podal v igralske vode?

Ne vem zares. Verjetno sem v nekem trenutku, ko sem bil najstnik, razumel, da bom imel samo pri takem delu pravi občutek izpolnjenosti in sreče. Seveda so me začarali tudi filmi in ljudje, ki so igrali v njih, saj se mi je vedno zdelo, da oni razumejo življenje na drugačen način, z nekega drugega zornega kota.

Kako so na to odločitev vplivale tvoje plesne izkušnje?

Plesal sem dolgo časa, ples predstavlja največji del mojega odraščanja in šolanja, ampak sem zelo kmalu čutil, da bom enkrat prenehal s tem. Da si zares želim biti igralec, ne plesalec.

Kako se spominjaš plesnih treningov? Si tekmoval?

Plesal sem 13 let in 11 let od tega tekmoval. Rad sem imel standardne in latinskoameriške plese, na treningih sem bil srečen, prav tako na tekmovanjih. Po šestnajstem letu pa se je vse skupaj precej zresnilo in usmerili so nas v strogo tekmovanje. Takrat mi je to ustrezalo, danes pa ne vidim več smisla v tekmovanjih. Imel sem veliko mednarodnih uspehov, pri 18 letih sva bila s soplesalko tudi državna prvaka in druga na svetovnem prvenstvu v vseh desetih plesih v kategoriji 16–19 let. Trenirala sva tako v Italiji kot v Angliji in vikende sem večinoma preživljal na mednarodnih tekmah po Italiji, Avstriji, Švici, Angliji itn.

Sprejemni izpit na AGRFT je zahteven, redki so izbrani. Kdo ti je pomagal pri pripravah?

Pripravljal sem se v glavnem sam, a ker sta mi pomoč ponudila oče in dedek, sem enkrat tudi pred njima interpretiral svoje pesmi oz. monologe. Pred vsakim posebej, da sem dobil dve mnenji, potem pa sem sam nadaljeval s pripravo.

Nastopaš tako pred kamerami kot na odrskih deskah. Kakšna je razlika, kaj ti je ljubše?

Imam veliko različnih projektov in všeč mi je ta raznovrstnost, ki me bogati na različne načine, saj vsaj projekt zahteva drugačen način kreativnosti. Igram v predstavah, tako sam v monokomediji kot tudi v predstavah, kjer sodeluje eden ali več igralcev, nastopam v različnih serijah, snemam podkast, vodim maturantske plese, poslovne prireditve, državne slovesnosti pa še kaj bi se našlo. Verjetno mi je oder še vedno najljubši medij, ker omogoča takojšen prenos energije med občinstvom in mano, kar pomeni, da je naša »komunikacija« edinstvena in pristna.

Sodeluješ tudi z bratom Vidom. Kako se pri delu razumeta?

Dobro, zelo dobro. V polju ustvarjalnosti se pogosto razlikujeva, kar je razumljivo, ampak sva se razlik z leti navadila in se znava zdaj še bolje poslušati in razumeti drug drugega.

Zakaj si pustil službo v Mestnem gledališču ljubljanskem?

Čutil sem, da sem lahko »sam svoj mojster« oz. »svobodni umetnik« oz. najbolj pravilno bi se lahko poimenoval samo kot samostojni podjetnik – veliko bolj sem svoboden, ustvarjalen, lahko počnem bolj raznolike projekte in še bolje zaslužim. In občutek je bil pravi. J

Uspešno gostuješ s predstavo Žigolo. Te priprava monokomedije osrečuje?

Sama priprava predstave je bila zahtevna in je pomenila velik izziv, a ko smo komedijo sestavili, je bilo trdo delo poplačano. Pri Žigolu sva spet sodelovala z mojim prijateljem Matejem Mijatovićem, ki je napisal tekst za predstavo, in tako sem lahko preživljal čas skupaj s prijateljem pa še nekaj lepega sva ustvarila, zato mi je bila ta priprava zelo ljuba.

Kako pa se ujameš v ekipnem delu (snemanja, gledališke predstave ...)?

Zelo dobro! Imam le eno slabšo izkušnjo z ekipo, a vse dobre izkušnje in uspešni projekti zabrišejo ta slabi spomin, tako da so zdaj ostale le pomembne lekcije, ki se jih držim pri vseh nadaljnjih projektih.

Če sem prav zasledila, si sodeloval tudi v novi teve oddaji Prvič, v kateri mladim (in tudi starejšim!) predstavljajo ljubezensko življenje mladih. Meniš, da je tovrstnih vsebin premalo v šolskih izobraževalnih programih?

Po pripovedovanju mladih jih je malo oz. so večinoma predstavljene zelo nerodno in pomanjkljivo. V glavnem mlade strašijo z boleznimi in nosečnostjo, kakor so tudi nas, kar je škoda.

Na kaj morajo biti mladi še posebej pozorni, ko odgovore iščejo na spletu?

Na to, da se potrudijo z brskanjem in preberejo različne vire, tako strani, polne slik oz. animacij, kot tudi kakšne bolj »dolgočasne«, suhoparne zapise. Samo tako bodo dobili širšo sliko in dovolj natančne odgovore na svoja vprašanja.

Humor ti je blizu. Ali v družbi rad pripoveduješ vice? 

Kaj pa vem, niti ne. Raje jih poslušam.

Tvoj najljubši komik?

Težko bi rekel. Rad poslušam Kevina Harta, Billa Burra, Eddija Izarda in kogarkoli, ki ima bogat domišljijski svet in močna stališča.

Rad potuješ. Kaj načrtuješ v bližnji prihodnosti?

Zelo rad. Želim si na Islandijo, pred nekaj meseci pa sem prišel iz Mehike, kamor bi se rad vrnil in jo še bolj podrobno raziskal.

Kaj počneš v prostem času?

Bluzim naokrog s prijatelji, grem na predstavo, koncert, telovadim, gledam filme, berem. Preredko sicer, ampak kdaj pa tudi berem.

Te zanimajo glasba, filmi, knjige ...?

Vedno. Z velikim zamikom sem prebral »Belo se pere na devetdeset« in užival kot že dolgo ne.

Za konec pa še: ali si v mladosti bral Pil?

Ja, seveda! J