Gaja Filač in Klemen Kovačič: »Poznava se že četrtino življenja!«

Nika in Nik sta se že pred časom poslovila od mladinske oddaje Krompir, ki radovedne mlade gledalce vedno znova razveseli z zanimivimi temami, gosti in odgovori na vprašanja, kaj je ljubezen, sreča, žalost … Krompir zdaj »kuhata« in »pečeta« Gaja Filač in Klemen Kovačič. Prihajata iz igralskih voda, sta tudi sošolca na magistrskem študiju igre. Poznata se že šest let!

Kdo pripravlja scenarije za Krompir in kdo izbira teme? Ali pri tem sodelujeta?

Gaja: Tako pri scenarijih kot pri temah sodelujeva tudi midva. Kar se tiče tem, so nama dale urednice priložnost, da svoja zanimanja izraziva pred začetkom sezone. Scenarije spišejo urednice, midva pa jih v zadnji fazi preveriva in urediva nekoliko po svoje, da vse skupaj izpade bolj naravno za naju.

Klemen: Pripravo scenarija in izbiro tem v večjem obsegu prevzameta scenaristki in urednici oddaje. Midva pripravljava začetke oziroma uvodne pozdrave oddaj, pri katerih si lahko dovoliva malo več zabave, tudi medsebojnega prijaznega zbadanja. Vedno pa lahko predlagava teme, ki bi nama bile še posebej zanimive.

Kakšna je selekcija pri anketah? Kje iščete otroke, ki odgovarjajo, in kako?

Klemen: Ankete opravlja naša sodelavka Metka Dolanc in jih v celoti izpelje ona. Otroke večinoma obišče v šolah, njihovi odgovori pa so tudi zame v oddaji presenečenje in me nemalokrat razveselijo.

Med drugim sem gledala Krompir, v katerem je bila tema »tolkala«. Ali sta se posebej pripravljala in preizkušala kot tolkalca?

Gaja: Ne, nobenih posebnih priprav ni bilo. Zgolj tisto jutro pred snemanjem.

Klemen: Tudi jaz se nisem nič posebej pripravljal in sem svojo spretnost v tolkalnih preizkušnjah prepustil kombinaciji naravnega talenta in – v večjem deležu – sreče.

Kaj pa pri oddaji, v kateri ste obravnavali hitrost in pri tem govorili o namiznem tenisu – sta prej vadila (malo za hec)?

Klemen: Namizni tenis igram nekajkrat na leto, navadno v tistih poletnih dneh, ko nisem na morju in s prijatelji iščem načine za preživljanje ljubljanske vročine. Znanje, pridobljeno ob teh priložnostih, je k sreči zadostovalo za dvoboj z Gajo. Sploh pa sva imela v studiu profesionalce.

Gaja: Mogoče sva malo za hec prej poskusila, sicer pa se glede teh stvari nikoli preveč ne pripravljava – zdi se nama fino, da se kdaj v oddaji zgodijo tudi spodrsljaji z najine strani, da otroci vidijo, da sva tudi midva samo človeka. (smeh)

Kako se torej lotita teme, ki vaju čaka v naslednji oddaji?

Gaja: Na tedenski ravni sestankujemo z urednicami in se pogovarjamo o prihajajoči oddaji, temi, gostih … Sama goste običajno preverim po spletu, preberem kaj o njih, o njihovem delu, si ogledam kakšen video … Odvisno je od tega, zakaj prihajajo k nam v studio. In tako je vsaka oddaja zame tudi neka nova učna ura. Vedno se naučim nekaj novega o nekom ali nečem. Ob raziskovanju teme in gostov se mi že tako ali tako porodi veliko vprašanj, ki jih potem lahko uporabim na snemanju. Sicer pa skušam čim bolj slediti pogovoru z gosti na snemanju in se odzivati na podlagi njihovih odgovorov.

Klemen: Najina vloga v oddaji je predvsem radovedno vrtati v goste in gostje ter z njihovo pomočjo in znanjem izvedeti kaj novega. Zato posebne priprave o temi ne potrebujeva, dovolj je, da razmisliva o vprašanjih, ki bi jih rada zastavila gostom. Kaj pa se utrne kar sproti med samo oddajo.

Se pripravljata skupaj ali vsak zase?

Klemen: Oboje. Čez teden imamo z ekipo krajši sestanek, na katerem se seznanimo s potekom oddaje, potem se do sobote pripravljava vsak zase, pred oddajo pa skupaj določiva še zadnje podrobnosti in vadiva, kar je treba.

Gaja: Tako kot pravi Klemen. Seveda se vsak zase učiva besedilo, vse drugo pa narediva kar skupaj.

Ali imata med oddajo kakšnega šepetalca v ozadju, ki vama kdaj prišepne, kaj morata storiti, ali je vse spontano?

Gaja: Šepetalec je kar režiser v režijski sobi, in on nama v slušalko, ki jo imava v ušesu, včasih kaj reče ali da kakšno navodilo. Večinoma je to povezano s časom, ki ga imava ali nimava več na razpolago, ali pa z najinimi pozicijami glede na kamero. Za nekatere dele scenarija uporabljava tudi »boben« – to je ekran pod kamero, na katerem imava napisano besedilo. Sicer pa sva večinoma kar sama v tem in sva drug drugemu oporna točka; pomagava si in se rešujeva, če gre kaj narobe.

Klemen: Ekipa za kamerami je seveda velika, a na televiziji – sploh pri oddaji v živo – je spontanost obvezni del, in marsikdaj se zgodi, da se je treba znajti, četudi ne gre vse po načrtu. Konec koncev je to tudi zabavni, vznemirljivi del – scenarij sicer daje okvirno strukturo, a nikoli ne veš, kam bo stvar zares zavila.

Kaj pa, če kdo od vaju med oddajo reče »šit«? Je to dovoljeno?

Klemen: Na to vprašanje lahko odgovori Gaja …

Gaja: Ni idealno. (smeh) Meni včasih zleti iz ust, še preden se sploh zavem, in potem se grozno počutim in mi je žal. Seveda se na vse pretege trudim, da je tega čim manj. Do zdaj se mi je zgodilo samo enkrat! Mislim, da mi gre dobro. (smeh)

Imata pred oddajo tremo? Kako jo premagujeta?

Gaja: Ne glede na to, kako zaspana in »zlimana« zjutraj prideva na RTV, sva deset sekund, preden gremo v živo, oba, kot da bi spila pet kav. (smeh) Trema je vedno malo prisotna, ker je to vseeno oddaja v živo, imava samo en poskus, nobenega ponavljanja, veliko stvari gre lahko narobe, in seveda čutiva odgovornost, da oddajo čim bolje izpeljeva. Zato je trema kar zvesta spremljevalka najinih sobotnih juter. (smeh)

Klemen: Vedno imam tremo, a se mi ne zdi, da jo moram nujno premagovati. Prej jo vidim kot pozitivni adrenalin, ki zbudi telo in misli, kar je v soboto zjutraj več kot dobrodošlo.

Oba prihajata iz gledaliških voda. Sta bila sošolca na akademiji? Se že dolgo poznata?

Klemen: Ja, bila sva sošolca na AGRFT, od takrat se tudi poznava. Tega bo zdaj že ... Šest let? Skoraj četrtino svojega življenja, torej.

Gaja: Sošolca sva bila in sva še vedno, tudi na magistrskem programu na AGRFT. Poznava se šest let!

Kakšna je razlika med nastopanjem pred kamero in igranjem na odrskih deskah?

Klemen: Obstaja nekaj drobnih razlik v igralskih pristopih, orodjih in izrazih, v samem bistvu pa jaz ne vidim velike razlike. V obeh primerih gre za poskus vstopanja v nekoga drugega, v neko drugo vsebino na kar se da pristen in spoštljiv način. Predpogoj za to pa je vedno dovzetnost, pripravljenost sprejeti tudi nekaj tebi neznanega, včasih celo nerazumljivega.

Gaja: V nasprotju s Klemnom jaz mislim, da sta to dva precej različna svetova, vsaj v večini pogledov. Vaje potekajo drugače, obnašanje na odru ali pred kamero se razlikuje … Sploh pa je drugačen tudi način podajanja vsebine skozi sebe, svojo mimiko, telo … Pri meni se vklopijo drugi mehanizmi. Za kamero veljajo drugačne zakonitosti in pravila kot za oder. Zato včasih nekdo, ki na odru deluje odlično, pred kamero ne deluje tako dobro. Prilagoditi je treba sebe, svoj izraz, svoje obnašanje, svoje amplitude. Konec koncev je treba na odru doseči nekoga, ki sedi na koncu dvorane, na ekranu pa so ti gledalci vedno blizu. Že temu se moramo prilagoditi. Poleg tega se tudi sama besedila za gledališče in za film ali televizijo razlikujejo. Film ima veliko raje realizem in minimalizem. Tako vsaj jaz čutim to razliko. Skupno pa jima je jedro – gledalcu želita prinesti nekaj iskrenega in pristnega.

Gaja, kako si se spopadla z vlogo Ane Frank, ki je bila lani uprizorjena v Mini teatru in jo tudi letos še velikokrat igrate, tudi za osnovne šole?

Gaja: Če skrajšam – skočila sem v morje in plavala. Na začetku sem čutila strahospoštovanje, ker je to dnevnik dejanske osebe, ki je obstajala. Poleg tega govori o zelo pomembni in pretresljivi temi. Čutila sem odgovornost. Ampak ko sem strah pretvorila v vznemirjenje, sem začela v ustvarjanju uživati in dogajati so se začele lepe stvari.

Klemen, ali igralski kolektiv Počemučka, katerega ustanovni član si, še deluje?

Klemen: Še. Prav zdaj pripravljamo nov projekt, ki ga bomo izvedli prihodnje leto. Zaradi naših polnih in razpršenih urnikov je delovanje včasih sila težko uskladiti, a močne prijateljske vezi, ki so v resnici osnova našega kolektiva, nam pri tem delajo veliko uslugo.

Ali sta v mladosti brala Pil? Katere rubrike so vama bile najljubše?

Klemen: Moram priznati, da nisem bil zvest bralec Pila. Mi je prav žal za vse, kar sem s tem zamudil. Kljub temu pa je bil tako ali drugače Pil prisoten tudi v moji mladosti – moj starejši brat se je preizkusil v Pilovi Veseli šoli, če se še prav spomnim. Kolikor ga poznam, sem prepričan, da se je dobro odrezal. Me pa zelo veseli, da Pil še vedno opravlja svoje poslanstvo kljub ogroženosti vsega, kar je tiskano, papirnato in ne digitalno.

Gaja: Brez pretiravanja, Pil sem OBOŽEVALA! Najljubša mi je bila seveda teta Justi, ki je reševala moje osnovnošolske težave, sploh tiste ljubezenske. (pomežik)