Klemen Janežič

Od plesalca do igralca

Serija Ja, Chef! je tako popularna predvsem zaradi izvrstne ekipe, tako igralske kot tudi tehnične. Snemanja so naporna, a tudi zelo zabavna, nam je povedal igralec Klemen Janežič, ki je v seriji naselil lik Luke. Začel je v Lutkovnem gledališču Ljubljana, zdaj je redno zaposlen v ljubljanski Drami SNG, kjer je polno zaseden. Rad kuha, pleše, jaha in z največjim veseljem in polnokrvno odkriva nove plasti igralskega poklica, ki mu je neskončno predan.

Prvo vprašanje ne bo, zakaj si se odločil za igralski poklic, ampak kaj je tvoja najljubša jed.

Težko bi rekel, ne bi mogel izpostaviti ene same ali dveh. Najbolj pa me osreči kuhinja izpod rok moje žene Nine, ki pripravlja domače jedi – lahko so jedi na žlico (jota, ajmoht), pa žlikrofi, dobra vratovina iz pečice ali radič s krompirjem in bučnim oljem … 

Nina dobro kuha?

Ja, zelo dobro kuha. Imam srečo.

Kako pa hrano prilagajata mladi, še ne dveletni članici vaše družine? 

V glavnem se kar midva prilagajava njeni prehrani, kar nama ni težko, saj imava oba zelo rada zelenjavo in jedi, ki so kašaste. Zdaj skupaj kuhamo za vse in se seveda tudi prilagajamo, iščemo kompromise, da je vsem pogodu. Na naši mizi je vedno bogat izbor hrane. 

Si med snemanjem serije dobil kakšno novo idejo za pripravo domačega jedilnika?

Pred začetkom snemanja smo imeli kuharsko delavnico z Binetom Volčičem, ki nam je pokazal osnove kuhanja – od tega, kako se dela s kuharskim orodjem, ne samo z nožem, pa tudi, kako se dela z metlico, kako se dodaja začimbe ... Zaupal nam je tudi nekaj skrivnosti. Naredili smo pašteto, povedal nam je, kako se zgosti omako ipd. Tudi krožnike, ki jih ponudimo, vedno naredita dva profesionalna kuharja. Moram povedati, da za jedi, ki jih pripravljamo, vedno uporabimo zelenjavo ali meso, ki jima je potekel rok trajanja, tako da hrane ne mečemo stran. Včasih na pripravljenih krožnikih zagledamo jedi, ki jih ne poznamo, in takrat se pri mojstrih pozanimamo, kaj je na njih. Izvemo veliko novega in sam velikokrat tudi doma pripravim kaj podobnega. Zelo zabavno in vznemirljivo je spoznavati kulinariko.

V seriji rad sodeluješ tudi zaradi vsega drugega, kar prinašajo snemalni dnevi, ne samo zaradi igre?

Ja, res. Luka, lik, ki ga igram, je zanimiv, ker se znajde v nenavadnih situacijah, in spoznavam ne samo kulinarične novosti, temveč pripravljam tudi kaskaderske prizore. Med snemanji mi res ni nikoli dolgčas.

Zdaj pa me zanima, kdaj, kako, zakaj si se odločil za igralski poklic?

Že kot otrok sem velikokrat obiskoval Kulturni dom Stična, kjer so pripravljali tudi festival Stična. Tam sem prvikrat videl profesionalne igralce, spremljal sem tudi tamkajšnjo amatersko skupino, kar se mi je zdelo izvrstno, blazno zanimivo, ampak nisem imel poguma, da bi to tudi sam zmogel. V srednji šoli, obiskoval sem srednjo šolo Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici, pa sem postal član igralske skupine in sodeloval v predstavi, ki jo je režiral Dejan Spasić. Na eni od vaj, ko smo pripravljali prizor in se nepopisno zabavali, improvizirali, pa mi je resno predlagal, da naj razmislim o študiju igre. In tako je v moje možgane namestil črva, ki me ni prenehal gristi … V tretjem letniku sem zelo resno treniral latinskoameriške plese in vsaj tri- do štirikrat hodil v Ljubljano na treninge. Plesu sem bil zelo predan, ampak me je gledališče vse bolj vleklo. V četrtem letniku sem se odločil, da se bom vpisal na igro, in AGRFT je bila moja edina izbira po končanem srednješolskem študiju. Starši so bili malo skeptični, ampak … Moja želja je bila res velika in dokončna in še danes sem vesel, da se je tako izšlo. Po desetih letih dela sem še vedno zadovoljen s svojo odločitvijo in mi je moj poklic vse bolj pri srcu. 

Slišala sem, da si odraščal s konji. Ali ste jih vzgajali doma? 

Ja. Doma smo imeli in še vedno imamo konje. Blizu so mi od nekdaj. Med enim od snemanj sem moral jahati na Tromostovju. Konj ni bil vajen mestnega hrupa in se je zelo vznemiril, ko je slišal nepričakovan pok. Še dobro, da sem pravočasno odskočil, nato sem k njemu pristopil in tako sva se zbližala. Ravnal sem tako, kot bi v otroštvu. Zato menim, da so vse izkušnje, ki jih pridobiš kot otrok ali najstnik, zelo pomembne, saj ti pridejo prav kasneje. Pomembno je, da v življenju čim več doživiš in da veliko spoznaš ter se naučiš.

V Drami si polno zaseden. Kako najdeš čas še za delo zunaj matične hiše?

Naš poklic je zelo zanimiv, ker ga lahko sam formiraš – ali delaš samo v gledališču ali se osredotočiš na film, video produkcijo … Mene je vedno zanimalo veliko stvari, tako da zdaj sodelujem tudi kot gledališki koreograf, sicer sem pa angažiran v petih predstavah v Drami, snemamo serijo ... Časovno sem zelo obremenjen, a odločitev nikoli ne sprejemam sam, vedno se pogovoriva z Nino.

Verjetno je še težje, ker je tudi Nina v igralskem poklicu in prav tako polno zasedena …

Ja. Svoje urnike usklajujeva predvsem z veliko potrpežljivosti in dobre volje. Hitro ti lahko kaj preseda, gre narobe, ampak se je treba zavedati, da naš poklic le ni srčna kirurgija in nimamo tako velike odgovornosti, ker ne rešujemo življenj. Seveda pa svoja poklica oba z Nino zelo resno jemljeva in zavedam se, da življenje prinaša veliko novega, drugačnega, zato se je treba nenehno pogovarjati, se prilagajati in iskati kompromise.

Ali te zdaj, ko imata majhno deklico, še bolj zanima sinhronizacija risank?

S televizijo sem že sodeloval pri sinhronizacijah, sicer pa sem svojo igralsko pot začel v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer sem delal z marioneto ter osvojil ročno lutko. Odigral sem vsaj 400 lutkovnih predstav. Kot igralec sem vesel vsakega znanja, ki ga pridobim na poti. To je pomembno, ker mi vsaka veščina pride prav. Vsega pa se lotevam resno, polnokrvno, saj si vsak gledalec zasluži dobiti največ od ogleda predstave. Igralci smo tisti pretočni medij, ki prenesemo delo celotne ekipe ustvarjalcev do gledalca. Še enkrat, vse, česar se naučiš že v otroštvu, ti pride kasneje prav.

Verjamem, da je bilo na tvoji poti še posebno pomembno poznavanje plesnih korakov. 

Ja, ples me je zelo pritegnil! Naredil sem tudi magisterij iz umetnosti giba in se udeležil številnih plesnih delavnic v tujini. Odrski gib je še vedno področje, ki me zelo zanima. 

Z Nino se torej rada zavrtita?

Absolutno. Ples mene in moje najbližje spremlja že vse življenje. Doma je veliko glasbe, plesa, gibanja, še posebej zdaj, ko se zavrtimo z najmlajšo članico družine. 

Kaj so ključne razlike med snemanjem serije in študijem predstave v Drami?

Študij predstave traja približno dva meseca, kar pomeni, da se z režiserjem in likom, ki ga uprizarjaš, družiš vsaj dva meseca. Vaje se začnejo za mizo, potem gremo počasi v prostor, na oder. Pri seriji je drugače. Ja, Chef! snemamo že leto in pol. Najprej smo imeli vaje za gradnjo likov, zdaj pa vaj ni več, saj poznamo strukture likov. Osredotočamo se predvsem na potek prizorov, vedeti moramo, kakšen je bil prejšnji prizor, kaj te čaka v naslednjem ipd. Ekipa pri tovrstnem snemanju je tudi veliko večja, sodelujejo režiser, tajnica režije, vizažisti, snemalci, tonci … in vsi skupaj se trudimo, da smo v pravem času na pravem mestu. Smo kot neka velika družina. Tudi v gledališču se zgodi moment družine, bližine. Delo se sicer razlikuje, a naloge igralca so tako pri snemanju serije kot pri predstavi v Drami podobne.

Ali je pri snemanju serije več improvizacije?

Ja, gotovo, ker nimamo toliko vaj, da bi prizore fiksirali. Pri seriji lahko tudi ponovimo, če kaj ne uspe, kar na odru ni mogoče. 

Je potem pri snemanju delo »lažje«, ker je prizor mogoče ponoviti?

Možno, a dnevno ponovimo zelo veliko prizorov, tako da potrebujemo veliko energije in koncentracije, da posnamemo 10 do 15 prizorov na dan in potem vsakega od njih po štirikrat. 

Kako se znajdeš na odru, kadar pozabiš besedo ali dve?

Če se spomnim prve besede, vem nadaljnje besedilo. Na velikem odru imamo šepetalko, ki lahko besede prišepne in si »rešen«, včasih pa je ni. Takrat se zagledam v soigralca, dobim velike, srnje oči in soigralec mi pomaga do rešitve. Sodelujem večinoma z izjemnimi igralci, ki mi pomagajo, če pride do t. i. blackouta. Vsakemu se zgodi, da kdaj pozabi del besedila, a pomembno je, da ohraniš sproščenost.

Zakaj si sprejel sodelovanje pri seriji Ja, Chef!? Kaj te je najbolj pritegnilo?

Ponudbe nikoli ne sprejmem za vsako ceno. Zelo pomembno je, kdo sodeluje pri projektu – od režiserja do igralcev, celotne produkcije. In pri Ja, Chefu! je bilo nemogoče zavrniti ponudbo, saj so tako igralska kot produkcijska in tehnična ekipa na izjemno visoki ravni. Zelo sem vesel, da sem del ekipe pri seriji Ja, Chef! 

Kako se razumete med sabo? So snemanja zabavna?

So. Snemanja so sicer naporna in tisti, ki mislijo, da gre samo za zabavo, se motijo, saj delamo več dni zaporedoma, največkrat čez vikend. Res pa je, da se tudi veliko smejimo.  Celotna ekipa mi je prirasla k srcu.

O čem se pogovarjate pred snemanjem in po njem? Izmenjujete recepte?

Ne, vendar si povemo, če je kdo kaj dobrega pojedel in kje. Sicer pa smo iz različnih gledaliških krogov in se pogovarjamo o svojem delu, izmenjujemo novice in podobno. Vsi se v glavnem tudi osebno poznamo, tako da je pogovor vedno zelo prijateljski. Vsi tudi razumejo, razumemo, če ima kdo od nas slab dan … Lepa ekipa!

Ali si kot najstnik prebiral Pil?

O, ja! Bil sem velik ljubitelj Pila in sem še vedno. Mislim, da je to eden od daljših intervjujev v zadnjem času in za Pil se vedno razgovorim. Pozdrav vsem bralcem!

Novo, 6. sezono serije Ja, chef si lahko od začetka decembra pogledate na VOYO!