Mila Peršin - Mila je mila in tudi zelo družabna

Mila Peršin študira igro na AGRFT-ju, sicer pa jo zanima še veliko drugega – od režije, kuriranja, producentstva … Navdušuje kot Saška v seriji Skrito v raju, ki je zdaj postala mamica. Marsikdo pa jo pozna tudi kot srednješolko v nadaljevanki Kaj pa Ester. Že od nekdaj je zelo družabna. Tudi zato ima veliko prijateljev, s katerimi se rada druži, kadar ni tako ali drugače zaposlena. In hvaležna je staršem, ki sta jo že zelo zgodaj seznanjala z vsemi zvrstmi umetnosti.

Tako mlada si, »v žepu« imaš pa že toliko raznovrstnih projektov – od baleta, likovnega ustvarjanja do filmskih vlog in tudi režije. Ali sploh kdaj počivaš?

Projekti so bili razporejeni skozi vsa leta: od gimnazijskih poskusov ustvarjanja do študija na vizualni akademiji AVA in potem študija igre na AGRFT. Odkar sem na akademiji, še najmanj počivam, ker je res veliko dela in malo prostega časa. Zdaj končujem drugi letnik.

Saška, dekle, ki jo upodabljaš v seriji Skrito v raju, je odrasla. Kakšna je kot mamica?

Značajsko je še vedno ista, vseskozi jo zanima le Dino, na žalost. Vidi se, da kot mamica nima prav veliko izkušenj, a je precej skrbna in ljubeča. Se bo pa značajsko še razvijala, vedno bolj bo emancipirana in odločna. Zdaj na začetku se zdi, da je njena edina lastnost, da je zaljubljena v Dina.

Kako poteka snemanje? Se tudi zabavate ali gre predvsem za trdo delo?

Na prvem mestu je zagotovo trdo delo. Dolgo časa sem se zbujala že ob pol petih zjutraj, ker sem v maski porabila vsaj eno uro. Ojoj!!! Potem se je začelo snemanje, vsak dan smo posneli veliko scen. Res pa je, da sem se z ekipo zelo dobro ujela, saj so bili vsi zabavni in prijazni. Veliko smo se smejali! V kampu, kjer smo snemali, smo se med odmori ali po koncu snemanja vrgli v morje in se naplavali. Igrali smo tudi odbojko na mivki, košarko, družabne igre … Počutila sem se, kakor da sem v koloniji.

Poleg igralstva je bil tvoja strast tudi balet. Kaj je bilo odločilno, da si se predala igri?

V prvem letniku Gimnazije Poljane sem hodila še na baletno srednjo šolo in to mi je vzelo veliko, preveč časa, saj nisem mogla početi nič drugega, kar me je zanimalo. In takrat me je že začel vse bolj zanimati svet filma, predstav, vizualna umetnost … Če sem hotela poskusiti še kaj drugega, je bila edina možnost, da opustim vzporedni študij. Baletu moraš namreč biti popolnoma predan in težko delaš še kaj drugega. Ni vmesne poti in zato sem se odločila, da preneham z baletom. Sicer pa nisem plesala z mislijo, da bi postala profesionalna balerina ali da bi bil to moj poklic. Kasneje sem obiskovala ure sodobnega plesa in sodelovala še pri drugih projektih, ki so me zanimali.

Praviš, da si zelo komunikativna, družabna, pozitivna in občutljiva. Si bila takšna že kot osnovnošolka?

Ja, že takrat, saj se po značaju nisem veliko spremenila.

Torej si imela veliko prijateljev in prijateljic. Ali se še vedno družite?

Ja, še vedno se družimo. Običajno pa je tako, da s sošolci iz osnovne šole počasi izgubljaš stike, saj se spreminjajo naši interesi in zanimanja. A smo še vedno v stiku. V srednji šoli ponovno dobiš številne prijatelje … Res sem zelo družabna. Zdi se mi, da s prijatelji preživim vsako uro, ko sem prosta.

Katero osnovno šolo pa si obiskovala?

OŠ Trnovo.

Kateri predmeti so ti bili takrat najljubši? Kaj pa kasneje, v gimnaziji?

V osnovni šoli mi je bila zelo ljuba likovna umetnost in predvsem družboslovni predmeti, zgodovina, slovenščina. Veliko je seveda odvisno od profesorja. Na gimnaziji sem uživala na urah umetnostne zgodovine, zgodovine, filozofije, psihologije. Tudi latinščina me je veselila. Niso pa me zanimali naravoslovni predmeti … Profesorice za umetnostno zgodovino Nine Ostan se še danes rada spominjam. Občudovala sem njeno predanost in željo, da nam posreduje vedenje o stari in novi umetnosti. Uživali smo tudi na ekskurzijah, ki jih je pripravila. 

Ali so te starši spodbujali pri študiju igre?

Ja, absolutno. Ves čas sta mi govorila, naj študiram tisto, kar me zanima, in se nikoli nista vtikala v moje odločitve. Vedno sta bila zelo vesela, za karkoli sem se odločila. 

Tvoja mama je baletka Sanja Nešković Peršin, oče Blaž Peršin pa je direktor ljubljanskega Mestnega muzeja. Verjetno si bila z njima pogosto na prireditvah?

Ko sem bila še majhna deklica, mi je šlo obiskovanje vseh mogočih prireditev včasih na živce, ker se mi ni vedno ljubilo biti tam, ampak zdaj, ko gledam nazaj, sem jima zelo hvaležna. Z njuno pomočjo sem že v otroških letih dobila neko bazo, osnovo za čutenje, razumevanje različnih umetnosti. Obiskovali smo razstave, predstave, dogodke na off sceni … Večkrat sem bila na predstavah za odrasle kot na otroških predstavah, čeprav jih pogosto nisem razumela. Spominjam se, da sem se v nekem obdobju naveličala predstav sodobnega plesa, kamor me je mama rada vodila. Takrat mi je bil zanimiv izključno balet, zato sem ji enkrat tudi rekla, da ne grem nikoli več v življenju na nobeno predstavo sodobnega plesa! Sedaj pa jih spet rada obiščem.

Umetnost ti je bila tako rekoč položena v zibko. Kako se spominjaš prvih srečanj z umetnostjo?

Uh, ne vem, vsega je bilo toliko. Vsak teden sem bila vsaj na enem dogodku, ker sta me raje vzela s seboj, kot da bi me dala v varstvo. No, morda se najbolj spominjam festivala Mladi levi, kjer smo bili vsak dan. Oče in mama sta šla na predstavo, sama pa sem se kdaj raje družila z nastopajočimi in organizatorji ter uživala v tamkajšnji druščini.

Katera družbena omrežja uporabljaš?

Instagram in Facebook. Na FB redko objavljam, bolj mi služi, da ostanem v stiku s prijatelji, ki morda živijo v tujini, ali tistimi, s katerimi se mi zaradi urnikov ne uspe pogosto videti v živo.

Kakšni so bili odzivi tvojih prijateljic in prijateljev na film Kaj pa Ester režiserja Tosje Flakerja, v katerem si nastopila?

Film je bil namenjen široki starostni skupini, ne samo najstnikom. Prijateljem in prijateljicam se je zdel predvsem zelo duhovit. V prizorih, kjer smo se poljubljali, smo zelo skrbno in natančno določili, kako in kaj, ker smo tudi v zasebnem življenju dobri prijatelji. Zdaj na televiziji predvajajo še serijo. Sprva smo namreč snemali kot serijo, a so jo kasneje spremenili v film.

Kako se odzoveš, ko te kdo na ulici pozdravi in ogovori?

Malo ljudi me na ulici prepozna, verjetno tudi zato, ker sem v živo precej drugačna od Saške. Če že, me prepoznajo po glasu. Večkrat pa me prepoznajo na uradih – na pošti, v banki, pri zdravniku. Takrat se razveselim, ko mi rečejo: »O, to si ti!!!« 

Kateri so tvoji prostori zabave?

Najraje grem s fantom in prijatelji v kino ali gledališče in potem še na kakšno pijačo. Veliko se družimo tudi pri kom doma in se igramo razne družabne igre.

Kako pa se razumeš s sošolkami in sošolci na akademiji?

Super! Zelo dobro se razumemo, sami prijetni ljudje me obkrožajo, kar je dobro, saj tam pogosto preživimo tudi po 12 ur. Držimo skupaj, ni tekmovalnosti, je zdravo vzdušje.

Kakšni so tvoji načrti?

Rada bi zaključila študij na AGRFT, potem pa ne vem. Seveda bi si želela delati v gledališču, a me zanimajo tudi vsa druga polja umetnosti. Verjetno se ne bom ukvarjala samo z igro, saj sem si želela s tem študijem odpreti še kakšna druga vrata. Zanimajo me avtorski projekti, performansi, režija, vizualna umetnost, kuriranje, režiranje kratkih filmov … Najprej študij, ker zdaj težko počnem še kaj drugega. Ko zaključim, bom pa videla. Morda bom delala magisterij v tujini, morda bom ostala tukaj.

Kaj pa tvoje sodelovanje pri filmu Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo?

To je celovečerni film, prvenec moje dobre prijateljice Ester Ivakič. Dogajanje spremljamo skozi oči mlade punčke v Prekmurju, spremljamo njen pogled na svet, minevanje, kako doživlja izgubo svoje babice. Gre za nekakšen magični realizem, za poetični, pravljični film, ki bo namenjen starejšim in mlajšim. 

Ali si v najstniških letih prebirala Pil?

Sem! Najbolj sem bila pozorna na rubrike o filmu, kinu, seveda pa me je zabavala tudi teta Justi.