Tim Kores Kori

Pevec in radijski voditelj Tim Kores Kori že več let vodi jutranji program na Hitradiu Center, zanima pa ga tudi nastopanje pred televizijsko kamero, zato ga bomo morda kmalu videli tudi na TV-ekranih. Vedno je rad risal, igral je saksofon, piše glasbo, rad se ukvarja s svojima dvema hrtoma. Da sploh ne omenjamo njegove gradnje vikenda na Pohorju! Ne zmanjka mu idej, rad se zabava. A tudi joče, čeprav mu solze pridejo na oči največkrat med smehom …

Štosov ti nikoli ne zmanjka. Kje jih iščeš, najdeš?
Po navadi pridejo sami od sebe, medtem ko kuham, pospravljam, se tuširam … Črpam jih predvsem iz našega vsakdana, iz dogodkov, situacij, ki se nam vsem kar naprej dogajajo, pa tudi iz stvari, o katerih si nekateri ne upajo na glas govoriti. Velikokrat dobim inspiracijo na nedeljskih kosilih z družino.

Kako se spominjaš svojega otroštva? Si bil že od malega tako zabaven?
Vedno sem nekje vedel, da se me stvari drugače dotaknejo kot drugih, ali pa sem jih drugače slišal, bil pozoren na malenkosti, ki so jih mnogi moji sošolci, vrstniki spregledali. Recimo, ko sem slišal kakšno pesem, sem vedno poslušal vsak inštrument posebej, kako je pesem sestavljena … Rad sem tudi risal stripe in s tem pobegnil v svoj svet, kjer me nihče ni motil. Vedno sem rad nastopal, čeprav se treme nisem nikoli otresel. Začel sem z igranjem saksofona v osnovni šoli.

Ali kdaj jočeš?
Tudi. Najraje od smeha. Ampak tudi moški moramo kdaj jokati, to je zdravo za telo in psiho. Tako verjamem, da jočejo tudi tisti, ki imajo 150 kil mišic, brado in tatuje, vsi jočemo. J

Ostajaš na Hitradiu Center. Te zanima tudi televizija? Nastopi pred kamero?
To me je tudi vedno zanimalo, mogoče se že v bližnji prihodnosti srečamo pred TV-ekrani. Dejansko sem prav sredi produkcije ene oddaje, za katero mislim, da bo za slovenska tla še posebej zanimiva, ampak o tem več kmalu.

Sodeluješ z Evo Boto. Kako se razumeta?
Z Evo sva se vedno super razumela! Delava tudi skupaj na radiu, sploh si z veseljem drug drugega malo privoščiva, ne dobesedno, ampak se rada zezava drug iz drugega. Smeh je pol zdravja. Eva je super punca, lepa, pametna in sposobna. Živi svoje sanje in prav je tako. Verjeti moraš vase in delati v življenju tisto, kar te zares veseli, in ne tistega, za kar ti drugi pravijo, naj te veseli.

Kakšno je sploh delo z radijsko ekipo? Verjetno se pred nastopi in po njih veliko zabavate ...
Veliko je zabave, ampak čeprav je radio navzven zabaven, je pri tem veliko dela in odrekanja. Seveda je delo za radio zelo zabavno in razgibano, vsak dan je nekaj novega. Včasih imamo polno idej, včasih nič, ampak to je del tega, saj nisem robot, ampak samo človek. Super se razumemo s sodelavci, tu in tam ima mogoče kdo kak slab dan, ampak to je normalno.

Kaj pa počneš v prostem času?
Zelo rad kuham, pišem avtorske pesmi, ki se bodo kmalu slišale, že to jesen. Telovadim, pogledam kakšen dober film, se tuširam eno uro (hahaha), rad se potapljam, vozim s čolnom in velikokrat rad oropam hladilnik.

Je tvoj vikend na Pohorju že zgrajen?
Z gradnjo sem proti koncu, čaka me le še ureditev okolice in fasada, potem pa končam. Konec tega poletja.

In kako sta tvoja angleška hrta?
Ozzy in Ringo sta faci. Brez njiju si ne predstavljam svojega življenja. Na neki način sta mi zapolnila prosti čas, zato po eni strani nisem več tako svoboden, a po drugi strani ni to nič v primerjavi s tem, koliko energije dobim od njiju. Še posebej takrat, ko imam slab dan. Pes je res človekov najboljši prijatelj, ki ti nikoli nič ne zameri, samo rad te ima. Čista zmaga. Če boste kadarkoli imeli šanso in pogum posvojiti psa, mu ponuditi dom, le dajte, sploh hrtom, ker so najboljši psi, ki sem jih kadarkoli imel.

Če se še malo vrneva v preteklost. Kakšne spomine imaš na šolanje? Nam lahko postrežeš s kakšno anekdoto iz tistega obdobja?
Spomnim se svojih učiteljev, ki so bili super, predvsem potrpežljivi. Spominjam se svoje osnovne šole Tabor 1 v Mariboru, ki mi je pustila veliko lepih spominov. Nikoli ne bom pozabil razredničarke Polone Zgage, ki mi je – kljub temu, da nisem praktično nič poslušal njenega pouka slovenščine, ker sem nenehno risal med uro – pri znanju pogledala skozi prste. V meni je videla več, zdelo se ji je celo pomembno, da rišem in ne poslušam, saj sem imel na koncu prvo samostojno likovno razstavo prav na svoji šoli, razstavljal sem po vsej šoli. Takrat se je vse spremenilo, odnos sošolcev, predvsem pa sošolk :D Hvala, Tabor 1, za veliko lepih spominov!!

Si rad bral? Kaj?
Sem. Harryja Potterja, Hobbita, veliko glasbenih revij. Rad sem bral, samo ne veliko. (hahahaha)

Morda tudi Pil?
Pil sem pa redno bral, to pa priznam! Pil je zakon!