Viktorija Bencik Emeršič

Ni »kelnarila«, a doma rada postreže goste

Viktorija Bencik Emeršič ali Nastja, kot jo poznamo iz serije Ja, Chef!, je začela igrati že v prvih razredih osnovne šole. Ne, nikoli ni bila natakarica, zelo rada pa gosti prijatelje, ki jim z veseljem postreže. Vsako prosto minuto posveti možu Bojanu Emeršiču, tudi igralcu, ter sinovoma, štirinajstletnemu Tiborju in osemletnemu Oskarju.

Pred kamere si stopila, še preden si se vpisala na AGRFT. Kako se spominjaš sodelovanja v mladinski oddaji Enajsta šola?

Moje veselje do igre se je začelo že veliko pred Enajsto šolo, sega že v tretji razred OŠ, ko sem sodelovala v otroški amaterski gledališki skupini, ki je potem »zrasla« v napol profesionalno gledališko skupino. Potem sem več let soustvarjala otroško in mladinsko oddajo na radiu, ki je bila enkrat tedensko, in potem je nastopila še Enajsta šola. To je bila zame super dodatna odskočna deska in z velikim užitkom sem spoznavala nove ljudi in nove načine dela. Enajsta šola pa je bila moj prvi stik s televizijo.

Te je prav to spodbudilo za igralski poklic?

Ne, veselje do igre se je začelo, kot sem rekla, že v 3. razredu OŠ in se je potem stopnjevalo … Če ne bi bilo učitelja Borisa, s katerim smo bili zelo dobri prijatelji, je vprašanje, če bi se znašla v teh krogih, ker prihajam iz Lendave. V tistih koncih je vseeno toliko manj možnosti za spremljanje kulture in umetnosti. Kar se tega tiče, smo bili malo prikrajšani.

Kako so te spodbujali starši?

Zelo. Očetova družina, že njegov oče, njegova teta, sestra … so bili člani amaterskih gledaliških skupin. Predvsem dedek je bil tik pred vstopom na akademijo, prav tako moj oče, ampak se je življenjska zgodba obema zasukala nekoliko drugače. Vedno pa sta bila zvesta gledališču in aktivna v amaterskem gledališču, ki je postalo po tolikih letih delovanja že profesionalno. V moji družini ni bilo nikoli pomislekov, da se ne bi ukvarjala z igro.

Kaj pa si si prav zares želela postati?

V bistvu sem se spogledovala tudi s politologijo. Saj ni veliko vzporednic z gledališčem, malo pa že. Kadar na televiziji gledam nastope politikov, večkrat pomislim, da morajo biti dobri igralci! Vedno me je veselilo delo z otroki, zato me je privlačil tudi poklic učiteljice.

Imaš raje živo občinstvo ali kamero?

Poudarjam, da se naša akademija imenuje Akademija za gledališče, radio, film in televizijo in redki se opredelijo samo za eno vejo znotraj uprizoritvenih umetnosti. Verjamem, da se tudi filmu kažejo boljši časi. Imamo veliko mladih in starejših filmskih režiserjev in igralcev. Z vsemi dejavnostmi imam že izkušnje in vse jemljem kot svoj poklic, med njimi ne delam razlik. Vse mi je ljubo, čeprav je res, da se delo v gledališču razlikuje od dela na televiziji, radiu ali pri filmu. Že to, da lahko med snemanjem serije večkrat posnamemo en kader, kar v gledališču, na odrskih deskah ni mogoče. Gledališka predstava je vsak večer v živo, vsakič gre za malo premiero in tega se sčasoma navadiš. To delo ima poseben čar, ker ni poti nazaj. Ko enkrat začneš predstavo, ne moreš kar nehati ali se vrniti. Med snemanjem kadra se dogajanje lahko ustavi, na odru ne. Vržeš se v vodo in plavaš, in karkoli se na poti zgodi, moraš priplavati na obalo.

Malo za šalo … Ali se ti kdaj zgodi, da začneš recitirati dramsko vlogo, medtem ko nastopaš v vlogi natakarice Nastje in obratno?

Ne, to se mi nikoli ne zgodi. Nisem še prišla na oder in pomotoma izrekla repliko iz serije ali kakšne druge predstave. Ustvarjanje gledališke predstave je namreč celosten proces, ki te posrka vase. Ko se vse prepoji, ne more razpasti, nemogoče je, da bi nenadoma začela govoriti kaj drugega. Lahko pa se seveda zgodi, da pozabiš repliko iz tiste predstave, pride do mini blokadic, a takrat se je treba znajti na drugačen način.

Ali si bila kdaj natakarica? Morda kot študentka?

Ne. Ampak pri sebi vedno rada gostim prijatelje, pride jih tudi več kot dvajset. Organiziram in pripravim srečanje, z veseljem kuham in strežem. Tako da mi poklic strežnika ni tuj, se ga ne bojim.

Nastja je velika ljubiteljica živali in vegetarijanka. Tudi vaša družina ima psa. Imate še kakšno domačo žival?

Moja ljubezen do živali prav tako izvira že iz otroških let, saj smo imeli vedno veliko različnih živali – od psa do papagajev, ribic, hrčka, morskega prašička. In z Bojanom sva si precej hitro tudi omislila psa – nemškega boksarja. Zdaj imamo že drugega, psičko. Tibor in Oskar rasteta s psom. Življenja brez domače živali si sploh ne predstavljam.

Ali si tudi ti, tako kot Nastja, vegetarijanka?

Ne, nisem. Jem meso, a od njega nisem odvisna. Lahko preživim tudi brez mesa, ampak potem pa moje telo prav kliče po tem, da ga potrebujem. Res pa je, da sem se že velikokrat ukvarjala z idejo, da bi postala vegetarijanka.

Kako z Bojanom usklajujeta službo (delo zvečer!), varstvo otrok in zabavo?

Težko, to je res naporno. S tem sem se v življenju največ ukvarjala. Še posebej mi je bilo težko pri prvorojencu Tiborju, ko sem se prvič spopadala s pomanjkanjem časa. Naši otroci so 300 dni na leto sami zvečer oz. jih ne damo spat starši, kar je kar grozno, če se zavedamo, da je večerni čas, ko se otrokom bere in se jih boža, precej pomemben v življenju družine. Poiskati smo morali druge trenutke in za to, da smo bili skupaj, sva odpovedala marsikakšen angažma.

Ali sinova že kažeta igralske sposobnosti? Rada nastopata?

Predstave obvezno spremljata, tudi mlajši Oskar. Prideta na vse najine predstave. Tibor se malo spogleduje, goji simpatijo do tega poklica, Oskar še ne, je bolj športnik po duši in ga trenutno zanima predvsem žoga. Tibor pa je umetniška dušica, všeč mu je gledališče, še posebej ljuba pa mu je glasba. Delno si je to ljubezen privzgojil kar v družini, saj z Bojanom od nekdaj poslušava zelo raznovrstno glasbo. Otroka sta zrastla z glasbo. Sicer pa Tibor zbira tudi vinilne plošče in ima gramofon. Novo pa je, da je končno začel bobnati, saj ima neverjeten ritem in je res nadarjen. Pri tem ga bomo vsekakor spodbujali.

Zakaj si se pravzaprav odločila za sodelovanje pri snemanju serije Ja, Chef!?

Res sem se izogibala vrsti angažmajev, da mi ne bi zmanjkalo časa za družino. V gledališču sem tako ali tako polno zaposlena, tako da je sodelovanje na televiziji, pri serijah ali radiu še dodatna zaposlitev. Odločitev, ali bom sodelovala pri Ja, Chef!, sem dolgo sprejemala. Na koncu sem se odločila, saj sem vedela, da gre za super ekipo, poleg tega me je spodbujal tudi Bojan in tudi otroka sta že starejša. Zdaj mi niti za trenutek ni žal, da sem sprejela to ponudbo. Na snemanjih se imamo super in potem je vse skupaj lažje.

Kako potekajo snemanja? Kaj počnete v zakulisju?

Anekdot je veliko. Snemanja so prijetno živahna, prizori zabavni, liki so smešni, vsi se dobro počutimo v njih. Seveda je včasih tudi naporno, brez tega ne gre. Snemanja se običajno začnejo že zelo zgodaj, že ob pol sedmih se dobimo na maski in pri prvi vaji. Okoli osmih pa se že začne snemanje prvih prizorov.

In še za konec. Poznaš Pil? Si ga tudi sama prebirala? Ali ga zdaj s sinovoma spet vzameš v roke?

Ja, od nekdaj sem rada prebirala Pil, v katerem sem lahko prebrala marsikaj zanimivega. Mislim, da sem v Pilu ali v njegovi prilogi tudi odkrila prvo singelco skupine Siddharta. Sinova pa še nista brala Pila, morda ga bosta zdaj. (smeh)

Viktorija Bencik Emeršič je študij dramske igre zaključila leta 2008 v letniku Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča. Od leta 2011 je redna članica ansambla MGL. Za vlogo Žene v Hudiču babjem K. Schoenherrja je prejela Borštnikovo nagrado za mlado igralko.