Ali verjamemo v duhove?

Verjetno si vsi kdaj v življenju zaželite, da bi vam domačo nalogo napisal kakšen dober in prijazen duh. Da bi pisal kakšen matematični test ali bil vprašan snov namesto vas. Vem, da zdaj, ko začenjate novo šolsko leto, tole sploh ni slaba ideja. Seveda se lahko malo hecamo na račun tega. Presenečeni pa boste, ko boste videli, da ljudi, ki resno verjamejo v duhove – se pravi neke nadnaravne sile – sploh ni malo. Če se jim po branju naše zgodbe pridružite in se lotite klicanja duhov, velja opozorilo – poleg dobrih seveda obstajajo tudi hudobni duhovi. Zato previdno!

Duh iz londonske hiše

Za najbolj pogubnega duha 19. stoletja velja londonski duh, ki je strašil v hiši številka 50 na ulici, imenovani Berkeley. Številne zgodbe s smrtnimi žrtvami, ki so krožile, so dokazovale, da je hiša na omenjeni številki zakleta. Neki pogumni plemič – lord Lyttleton po imenu – je sklenil, da bo skrivnosti prišel do dna, in sicer tako, da bo preživel noč v zloglasni hiši.

S seboj je vzel dve pištoli – eno je napolnil s pravimi naboji, drugo s srebrnimi kovanci po šest penijev – verjel je pač, da so to talismani, ki naj bi odganjali hudobne duhove. Ko je ponoči nanj planila nerazločna postava, je vanjo izstrelil vse penije. Morda je talisman resnično deloval, saj je Lyttleton ostal živ in svojo dogodivščino opisal v knjigi z zgovornim naslovom Zapiski in dvomi, ki je izšla leta 1879. V njej piše dobesedno takole: »Nobenega dvoma ni, da je hiša s svojimi nadnaravnimi silami smrtno nevarna človeškemu telesu.«

Za tolažbo – zdi se, da se je zli duh v novejšem času odpovedal svojim nočnim pohodom. V omenjeni hiši je zdaj knjigarna in v bližnjem parku se radi zbirajo slavčki.

Fantomska kočija

Tudi graščina Breckles Hall v Angliji je razvpita po nadnaravnem dogajanju. Tokrat iz začetka 20. stoletja. Divji lovec Jim Mace je skupaj s prijateljem – potem ko sta se napila v vaški gostilni – sklenil, da bo na posestvu, ponoči, seveda, uplenil par jerebic. Vedela sta, da na gradu ne živi nihče, čeprav so vaščani govorili, da so včasih njegova okna razsvetljena in da se vidijo plešoči duhovi. Zato sta junaka po uspešnem lovu na jerebice hotela ujeti še kakšnega duha. Ko se je iz graščine pripeljala fantomska kočija, iz katere je izstopila ženska, vsa ovešena z dragulji, in se zastrmela Maceu v oči, je lovec zakričal in se brez zavesti zgrudil.

Njegov prijatelj je zdirjal v bližnjo hišo po pomoč. Ko je povedal svojo zgodbo, se seveda ponoči nihče ni upal približati posestvu. Tako so truplo divjega lovca našli šele naslednje jutro. Obraz je imel neprepoznaven od strahu.

Prekletstvo Barneya Duffyja

Prebivalci otoka Norfolk, ki leži okoli štiristo kilometrov od avstralske obale, trdijo, da so srečali duhove pomorščakov, ki so po brodolomih nekoč živeli tukaj. Prav tako prisegajo, da po otoku blodijo prikazni irskih kaznjencev, ki so jih Britanci obesili, ko so to ozemlje imeli za svojo kolonijo. Zgodba o prekletstvu Barneya Duffyja je primeren dodatek. Bil je kaznjenec, ki je pobegnil, in dva stražnika sta ga ujela. »Če me peljeta nazaj,« jima je zagrozil, »in me bodo obesili, bosta v enem tednu tudi vidva umrla nasilne smrti.« Seveda se nista zmenila za njegove besede, Duffyja so usmrtili. Dva dni po njegovi smrti sta stražnika odšla lovit ribe in naslednji dan je morje naplavilo njuni izmaličeni trupli. Skrivnosti, kako sta umrla, ni nihče nikoli razvozlal.

Beli fantom

Še en londonski fantom. Očitno se v tem mestu nekaj dogaja. Če ob tem pomislimo na zloglasnega Jacka Razparača, stvar postane še malo bolj skrb vzbujajoča. Londonskega fantoma so klicali beli fantom, ker je ubijal oblečen v belo obleko, in to navadno na pokopališču. Ena od žrtev je za posledicami napada umrla šele čez nekaj dni, ker si ni opomogla od prestane groze. Njeno pričevanje ima zaslugo za omenjeni vzdevek.

Člani organizacije za boj proti zločinom so se odločili, da mu bodo postavili zasedo. Ko so na eni od pokopaliških stezic zagledali postavo v belem, so streljali brez opozorila. Ubili so nič hudega slutečega zidarja, ki se je – logično – oblečen v belo vračal z dela. Tako je še ena skrivnost ostala skrivnost.

Dobri duhovi

Kot smo rekli na začetku, naj bi obstajali tudi dobri duhovi. O enem od njih poroča lord Halifax, lovec na prikazni. Mornar na ladji, ki je plula čez severni Atlantik, je v kapitanovi kajuti zagledal nenavadnega moža, ki je pisal v ladijski dnevnik in nato izginil. Pisalo je: »Obrni krmilo proti severovzhodu.« Kapitan je ubogal in čez nekaj ur naletel na ladjo, ki se je potapljala. Ko so preživeli potniki prišli na krov, je mornar med njimi prepoznal moža, ki je pisal. Prosili so ga, naj še enkrat napiše isti stavek – pisavi sta bili popolnoma enaki.

Še o enem dobrem duhu je vredno zapisati nekaj stavkov. Doktor Mitchell je v 19. stoletju živel v Philadelphii. Bil je priznan zdravnik. Nekega dne ga je prebudilo trkanje na vrata. Odprl jih je in zagledal drobno deklico, zavito v pleten šal; rotila ga je, naj pride pomagat njeni hudo bolni materi. Kljub snežnemu metežu je Mitchell sledil otroku. Žensko je oskrbel in omenil, da ga je prišla iskat njena hči. »Moja hči je umrla pred enim mesecem,« je rekla presenečena mati. Deklica je izginila. Njen pleteni šal je visel v bližnji omari, toda bil je suh, na njem ni bilo nobenih sledov snega.

Ali verjamemo?

Odgovor na to vprašanje si lahko vsak ustvari sam. Zgodb je nešteto, prav tako knjig in filmov o tej tematiki. Je vse skupaj le plod človeške domišljije ali pa …