Izginitev kraljice kriminalk

Začnimo, dragi pilovci, v temle vrstnem redu. 1. Radi berete. 2. Radi berete kriminalke. 3. Radi imate Agatho Christie. Kriminalke ali detektivski romani so knjige, ki jih bere večina ljudi, ki berejo. Nekateri berejo samo kriminalke in s tem ni nič narobe. Danes imamo na voljo pravo množico kriminalnih romanov. V največji slovenski knjigarni Konzorcij v Ljubljani obstaja ogromna miza, na kateri so razstavljene samo knjige tega žanra. Če vprašate svojega pisca Skrivnosti zgodovine – nedvomno je dandanašnji kralj norveški pisatelj Jo Nesbø.

Toda – obstaja tudi nikoli pozabljena kraljica. To je slavna Angležinja Agatha Christie. Večina ljubiteljev kriminalk je začela prav s knjigami, v katerih nastopata njena priljubljena junaka detektiv Hercule Poirot in ljubiteljska raziskovalka zločinov gospodična Marple. Verjetno ostaja Umor v Orient ekspresu – najnovejša filmska različica je bila posneta pred kratkim – njena najbolj slavna zgodba. Saj veste, razkošni vlak Orient ekspres na poti iz Carigrada v Pariz obtiči v snežnih zametih nekje pri hrvaških Vinkovcih. Po naključju z njim potuje tudi Hercule Poirot, in ko se zgodi umor, zviti detektiv takoj začne raziskovati. Obvezno branje ali vsaj ogled filma.

Posebnost knjig Agathe Christie je, da je praktično nemogoče odkriti morilca, dokler Poirot na koncu ne postreže s svojo inteligentno razlago. Kar pa je še posebej zanimivo – ena od skrivnosti pisateljičinega življenja je še bolj zapletena kot tiste v njenih delih. Nikoli ni bila pojasnjena v celoti. O njej govori naša tokratna zgodba.

Izginotje

Agatha Christie je decembra 1926, ko je bila že slavna pisateljica, nenadoma izginila. Za dva tedna je za njo izginila vsaka sled. Na naslovnicah časopisov so o tem pisali ogromni naslovi, polni senzacij. Bralci so jih prebirali brez diha. Samomor! Ugrabitev! Umor! Vsa angleška policija je šla v akcijo. Zaman – rezultata ni bilo.

Kmalu po izginotju so zgodaj zjutraj na robu neke vzpetine v bližini njene hiše v angleški pokrajini Berkshire našli njen avto. V njem ni bilo nikogar, njegova prednja kolesa pa so molela prek roba štirideset metrov globoke apnene jame. Zavore so bile sproščene, menjalnik je bil v prostem teku in motor je bil prižgan. V avtomobilu so našli nekaj oblačil, med njimi krznen plašč.

Policija je sporočila javnosti vest o izginitvi pisateljice in kot rečeno – časopisi so o tem poročali na naslovnicah. Iskalo jo je na stotine policistov in na tisoče prostovoljcev. Potapljači so celo preiskali bližnje jezero.

Rdečelaska

Medtem ko je razburjenje naraščalo, je v štiristo kilometrov oddaljenem Yorkshiru pozornost gostov hotela Hydro pritegnila privlačna rdečelaska. Predstavljala se je kot Theresa Neele iz Južne Afrike. Glavnemu hotelskemu natakarju, ki je skrbno sledil vsem novinarskim vestem o izginitvi Agathe Christie, se je zdelo, da je njihova prijazna gostja sumljivo podobna izginuli pisateljici. Obvestil je policijo.

Enajst dni je minilo, odkar so pogrešali pisateljico, ko je tako imenovana gospodična Neele končala partijo biljarda in se odšla preobleč za večerjo. Ko je stopila v jedilnico, je njen mož polkovnik Christie odložil časopis, za katerim se je skrival, in pozdravil svojo ženo. Tisk je takoj pograbil novico, da je pisateljica najdena, in razvil teorijo zarote, da gre za skrbno izveden reklamni trik, s katerim sta zakonca želela še povečati popularnost njenih knjig.

Kaj se je v resnici zgodilo?

Ko smo že povedali, Hercule Poirot, junak njenih knjig, svojo razlago vedno poda na zadnjih straneh. Pa storimo tako še mi. Kaj se je torej zgodilo? Uradna verzija je bila, da je pisateljica za kratek čas izgubila spomin, kar sta potrdila zdravnik in mož. Novinarji so izbrskali, da jo je mož varal in da je bil izmišljeni priimek Neele, ki ga je navedla v hotelu, celo priimek nove moževe ljubezni. S svojimi domnevami so novinarji povzročili negodovanje ljudi, ki so zahtevali, da pisateljica vrne tri tisoč funtov, ki so jih potrošili za iskanje. Vseeno pa je postopoma spet postala priljubljena in se čez dve leti dejansko ločila od moža.

Vendar je skrivnost njenega izginotja ostala. Nikoli ni želela govoriti o tem. Na intervjuje je pristala samo pod pogojem, da spraševalci ne omenjajo tistih enajst dni. Celo v svoji avtobiografiji je to obdobje svojega življenja na hitro preskočila; navedla je le, da je imela živčni zlom. Pri tem ostaja vprašanje: če je v resnici izgubila spomin in imela živčni zlom, od kod potem obleke, ki jih je nosila v hotelu Hydro, kot tudi denar, ki ga je tam potrošila?

Je mar hotela storiti samomor, a je – potem ko avto ni padel v prepad – sklenila, da za nekaj časa odide v anonimnost ter o vsem dobro premisli? Če je bilo tako, zakaj potem policiji ni povedala resnice? Zakaj se ni skrila tako, da bi je težje odkrili? Je želela zbuditi sočutje pri svojem možu in ga vnovič pridobiti zase? Ali pa ga je želela kaznovati za njegovo nezvestobo? Če bi se ji samomor posrečil, bi bila zveza polkovnika Christieja z gospodično Neele zadosten razlog, da bi mož postal glavni osumljenec.

Napisala je več kot osemdeset kriminalk, prevajali so jo bolj kot Shakespeara in prodala je več kot tristo milijonov knjig. Nikoli pa ni hotela razkriti svoje največje skrivnosti – lastnega izginotja. Čeprav – njen drugi mož je nekoč priznal, da je romantični roman Nedokončani portret, ki ga je napisala leta 1934 pod izmišljenim imenom Mary Westmancott, imela za svojo biografijo. V tem romanu glavna junakinja doživi šok, ko izve, da njen mož ljubi drugo …