Legende o nastanku sveta

Pri pouku zgodovine, biologije, kemije, etike in še marsikje drugje se srečujemo z zanimivim vprašanjem, kako je nastal svet. Pustimo danes znanstveno razlago o velikem poku in evoluciji malo pri miru in poglejmo, kaj pravi teorija kreacionizma – nastanka sveta s pomočjo neke višje sile – torej boga. Kaj o tem menijo krščanske kulture, kaj stari Grki in kaj prastari Sumerci?

Od koga smo prepisali Biblijo?
Odkrito rečeno, sveta knjiga krščanstva Biblija, vsaj njena Stara zaveza, v veliki meri temelji na sumerskih mitih. Tega nam prebivalci Mezopotamije ne bodo zamerili, ker so v glavnem vsi mrtvi. Saj veste, kaj pravi Sveto pismo: Na začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja je bila pusta in prazna; tema se je razprostirala nad prepadom in Božji duh je lebdel nad vodami. In Bog je rekel: Naj bo svetloba! In bila je svetloba. Do sem je šlo vse tako dobro, da skoraj ne bi moglo iti bolje. Zato je Bog lahko poskusil z naslednjim ustvarjalnim predlogom: Naredimo človeka po svoji podobi. Svojo kreacijo, imenovano Adam, je postavil v rajski vrt. Ker je opazil, da je Adam precej osamljen, je iz njegovega rebra naredil Evo, da mu bo delala družbo. Lepo postavljen načrt je propadel, ko je zlobni kači – Hudiču, pravzaprav – uspelo pregovoriti Evo, da pokusi jabolko s prepovedanega drevesa. Pričakovali bi, da bo tako nevarno drevo nekdo čuval, toda, kako prikladno, tega ni počel prav nihče. Če rahlo skrajšamo zgodbo, prepovedani sad je pokusil še Adam, tako sta odkrila ljubezen, zato ju je Bog pregnal z vrta in človeštvo obsodil na večno trpljenje zaradi njunega dejanja, skoraj zločina. Zveni verodostojno? O, seveda, za mnoge je to edina resnica.

Sumerci
V sumerski različici vesolje nastane iz vodnega kaosa v obliki boginje morja Nammu, ki rodi An – moško nebo in Ki – žensko zemljo. Njun sin Enlil postane gospodar sumerskega panteona (sedeža bogov), razdvoji starša in si podredi mamo (gospod Freud, oprostite, ker so vas prehiteli Sumerci). Enlil in drugi bogovi ustvarijo človeka iz zemlje, pomešane s krvjo boga, ki se je žrtvoval za njih (zveni znano, kajne?). Seveda, uganili ste, človeka ustvarijo po svoji podobi. Zdaj ljudje začenjajo živeti kot nomadi, skladno z naravo, vse dokler jim Ninurta, boginja rodnosti, ne ukaže, da sezidajo mesta in jih napolnijo s svojim potomstvom. Vse skupaj je podobno zgodbi Adama in Eve po odhodu iz rajskega vrta. Zdi se tako. Je nekdo prepisal sumerske mite v Biblijo? Ali je vse skupaj le golo naključje?

Kaj pa stari Grki?
Kaj pravijo oni o nastanku sveta? Vesolje svoj obstoj začne kot mračna praznina, imenovana kaos, v kateri ni ničesar, razen Niksa – ptice velikanke. Potem ta znese zlato jajce – ni povsem jasno, kje se to zgodi, glede na to, da je celotno vesolje velika praznina, ampak ... no, dobro, nekje pač ... in iz jajca se izleže Eros, bog ljubezni. Iz zgornje polovice jajca nastane nebo – Uran, iz spodnje pa zemlja – Gea. Njuni potomci se spremenijo v bogove. Zevs – glavni med njimi – pošlje titana Prometeja in Epimeteja, da ustvarita ljudi in živali. Naroči jima, naj jim podelita posebne moči. Epimetej vse moči podari živalim, zato Prometej s sedeža bogov Olimpa ukrade božanski ogenj in ga da ljudem. Ta ogenj je moč, mnogo večja, kot jo dejansko potrebujejo, in zato ljudje prevladajo nad vsemi drugimi živalmi.

Vesoljni potop
Ja, spet to. Se še nismo naveličali tega potopa? Toda, pozor – zgodbo o tem pozna večina različnih kultur. Poslali naj bi ga jezni poganski bogovi, da bi uničili človeški rod. V naši zahodni kulturi se pojavi rešitev, ki bogovom prekriža načrte. Imenuje se Noe in omenjeni gospod ima res posebno nalogo, ki mu jo zada Bog: zgraditi mora velikansko ladjo in vanjo vkrcati po en par vsake živali, da bodo po potopu lahko spet napolnile svet.

Pri Sumercih bog Enki opozarja kralja Shuruppaka, da so se bogovi odločili zatreti svet z vesoljnim potopom. Predlaga žrtvovanje in gradnjo velike ladje, na kateri bo kralj preživel celotno dogajanje ob potopu. Kralj moli, žrtvuje, dokler ne postane nesmrten. Po sumerskih letopisih je prvo kraljevsko dinastijo ustanovil prav kralj, ki je preživel vesoljni potop.

In Grki? Seveda imajo svojo teorijo tudi oni. Polbog Prometej opozori svojega sina Devkaliona, da prihaja veliki potop, in mu naroči, da ustvari veliko neprepustno skrinjo za sebe in svojo ženo Pirho. Vsi ljudje se utopijo, le onadva v svoji skrinji prebrodita devet dni deževja in poplav. Ko se vode umaknejo, pristaneta na gori Otris v osrednji Grčiji. Zeus jima naroči, naj čez rame mečeta kamenje, ki se spremeni v ljudi, moške in ženske, ki spet naselijo svet.

Kaj pa, če je vse res?
Čeprav ne poznamo razlag vseh teh legend, vseeno obstajajo nekateri zgodovinski dogodki, ki bi jih lahko uporabili kot prepričljive kandidate za potrditev opisanih zgodb. Veliki dvig morske gladine, ki se je zgodil ob koncu zadnje ledene dobe, približno 10 tisoč let pred Kristusom, bi bil lahko takšen primer. Topljenje polarnega ledu je dvignilo morje za okoli sto dvajset metrov – kar vsekakor pušča globok vtis v naših razmišljanjih o skrivnostih človeške zgodovine in sveta.