Najbolj skrivnostno mesto Evrope

Verjamem, da ste že obiskali Benetke, saj nas le dve uri in pol vožnje loči od mesta, ki v vseh turističnih vodnikih sveta zavzema častni prostor. Morda je dovolj zgovoren podatek, da na beneškem letališču Marco Polo vsak dan pristajajo letala iz vseh velikih azijskih mest. Toda – mesto ste morda res obiskali –  veliko vprašanje pa je, ali ste razvozlali kakšno od njegovih resničnih skrivnosti. In teh je veliko.

Eno se je voziti po Velikem kanalu in obiskati Doževo palačo, nekaj povsem drugega pa zvedeti najbolj skrite stvari, ki jih domačini ljubosumno čuvajo zase. Stvar je pravzaprav zelo preprosta – Benečani so zaljubljeni vase. Povsem razumljivo, ob strahovitem pritisku turistov je to vse, kar jim sploh še ostane. In še nekaj – ne jemljejo vsega s preveliko resnostjo, kar je lastnost, vredna posnemanja. Saj veste, kaj je osliček rekel medvedku Puju: Če ti ne uspe v prvo, si privošči torto! In zadnji dož – vladar Benetk – je, ko je Napoleon ukinil beneško državo, izročil svoj vladarski klobuk tajniku in preprosto rekel: Odnesite ga, ne bomo ga več potrebovali. No, baje ga je tajnik obdržal kot spominek.

1. Bili so časi, ko so se kralji in papeži priklanjali pred beneškim dožem in močjo Benetk, in Tizian, najslavnejši med vsemi slavnimi beneškimi slikarji, je nekoč milostno dovolil cesarju Španije in Avstrije Karlu V., da mu je pobral čopič, ki mu je po nesreči padel na tla.
2. Beneška navada je merilo za zdravo pamet in primernost. Benečan – pazimo, da domačinu ne rečemo Italijan, saj obstajajo vsaj štirje različni beneško-italijanski slovarji – z izrazom Tako je pri nas v navadi ne misli samo, da je tisto, kar je beneško, najboljše, temveč tudi, da je enkratno. Vedno znova vam bo povedal, da na njihovih algah drsi in da je beneška voda običajno mokra.
3. Vodniki po Doževi palači turistom redko pokažejo osupljivo lepoto slik Hieronymusa Boscha – konec koncev ni bil Benečan.
4. Mesto je slovelo po proizvodnji stekla in izurjeni steklopihalci se niso smeli izseliti, da se skrivnost ne bi razvedela drugje. Če je kdo to poskušal, so za njim poslali ljudi, da ga umorijo. Legenda pravi (upajmo, da je samo legenda), da so moža, ki sta izdelala znamenito uro z zapletenimi zodiakalnimi mehanizmi na Trgu sv. Marka (to je tista ura, skozi katero James Bond potisne negativca v filmu Operacija vesolje), uradno oslepili in tako preprečili, da bi še komu drugemu naredila podobno uro.
5. V Benetkah je bilo vedno nevarno biti slaven. Ko je tvoja slava minila, prebivalci niso poznali milosti. Nad srednjim obokom Bazilike tako stoji kip nesrečne postave na berglah, ki si grize nohte. Baje je to arhitekt velike cerkve, ki se je bahal, da bo njegovo delo popolno, pa ni bilo.
6. Slabost Benečana je, da noče priznati svoje nevednosti. Vedno ima odgovor. Če ga vprašate za pot skozi zavozlano divjino beneških uličic, vam bo vedno vljudno odgovoril: Sempre diritto! Kar naravnost! Pisateljici Jan Morris, ki je napisala najlepšo knjigo o beneških skrivnostih (naslov knjige je Benetke, imamo jo tudi v slovenskem prevodu, zelo priporočam!!), je domačin nekoč rekel: Nikoli, res nikoli se ne zlažem, resnice pa ne povem vsakomur.
7. Mesto je v preteklosti spodbujalo domačine, da ovajajo svoje sosede. V več delih mesta lahko še vedno vidite kamnite levje gobce (lev je simbol mesta) – bocche di leone – v katerih so zbirali anonimne pritožbe meščanov.
8. Dejstvo je, da so najbolj neurejeni in slabo oblečeni ljudje v tem mestu vedno turisti. Beneške ženske so v 18. stoletju veljale za najlepše oblečene ženske v Evropi. So zelo samostojne – v laguni zlahka vidite prelepo mlado blondinko, ki elegantno vesla svoj lastni čoln – toda v 16. stoletju je bilo v mestu 2889 plemkinj, 1936 meščank in 11.654 – kurtizan. Saj vam ime Casanova kaj pove, kajne? In še – najljubši motiv beneških slikarjev je bil vedno Kristus, ki brani žensko, zasačeno pri varanju moža. Uradna cerkev je bila presenetljivo tolerantna do tovrstnega početja.
9. Gradnja obokanih mostov je kanale spremenila v prometnice in pregnala konje iz mesta. Zato so Benečani sloveli kot obupni jezdeci in tradicijo nadaljujejo še danes – znani so kot katastrofalni vozniki. Odsotnost avtomobilov vendarle opravi svoje.
10. Posebno spoštovanje velja golobom. Zelo so varovani in kroži šala, da morate vse do Padove, če si želite privoščiti pečenega goloba.
11. Vraževerje je sestavni del življenja mesta. Neka dama je prosila poglavarja beneške cerkve – patriarha – za par njegovih starih nogavic, da si bo pozdravila revmatizem, in pozneje izjavila, da je popolnoma ozdravljena. Patriarh – kasnejši papež – je duhovito komentiral: Nenavadno, sam sem jih nosil dosti dlje kot ona, pa od njih ni bilo nikakršne koristi.
12. V času korone se je sicer prečistila voda v kanalih, toda kanalizacijski sistem je zelo enostaven – cev vodi preprosto v kanal. Priporočam, da preverite, ali gospod Baedeker (znana serija turističnih vodnikov) še vedno svari pred beneškimi ostrigami.
13. Res pa je, da so se še v prvi polovici dvajsetega stoletja celo najimenitnejše družine kopale v Velikem kanalu in zraven največjega mostu Rialto je visel napis: Prepovedano pljuvati na kopalce!
14. Gondole so lahko tudi hitre. Plovilo s tovorom štirih klepetavih turistov in izkušenim gondoljerjem zlahka drži korak z odraslim moškim, ki hodi ob kanalu.
15. Beneške ulice imajo – bodite pozorni – pogosto zelo ljubka imena: Ulica kodrolaske, Ulica prijateljske ljubezni, Ulica ciganov, Zasuti kanal premišljevanj, Široka ulica pregovorov, Prva in Druga pogorela ulica, Opičja ulica, Ulica mečev, Ulica slepih, vredno preverbe pa je, ali še obstaja – Calle Sporca – Umazana ulica.
16. Slavni Campanile, zvonik na glavnem trgu, njegovi zvonovi so pričakali številne odprave v zgodovini, na njem je Galileo dožu demonstriral svoj najnovejši izum – teleskop, se je v začetku 20. stoletja skoraj molče sesul. Ker so njegov padec pričakovali, je bil edina žrtev tigrasti maček, ki so ga klicali Melampyge, po Casanovovem psu, ki je živel v vratarnici. Ko so ga še pravočasno evakuirali, se je nepremišljeno vrnil nazaj, da bi do konca pojedel kosilo. V razvalinah so našli pol ducata skoraj nedotaknjenih srajc, ki jih je čuvajeva žena likala dan pred padcem zvonika. Ko so odprli novi Campanile, je šest gostov simbolično nosilo te iste srajce, katerih likanje je bilo prekinjeno devet let prej. Pa naj še kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja. Čeprav – v novejšem času velja tudi to: zgodovina se ne ponavlja, zgodovina se rima!