Šola za diktatorje

Dragi pilovci, vem, da si ne želite postati diktatorji, vseeno pa je tukaj nekaj nasvetov, če se kdaj odločite drugače. Za osvežitev spomina – diktator je človek, ki ima v svoji državi neomejeno oblast, kar dejansko pomeni, da on odloča o vsem. Da lahko postaneš diktator, je pametno upoštevati nekatera pravila – tem lekcijam bi lahko rekli šola za diktatorje, čeprav seveda te vrste šola ne obstaja. Štiri diktatorje dvajsetega stoletja bomo omenili, ki so to šolo opravili z odličnim uspehom: Josifa Stalina, Adolfa Hitlerja, iraškega diktatorja Sadama Huseina in četrtega, od katerega so se vsi veliko naučili – Benita Mussolinija.

Lekcija št. 1 – Ustvari mit o nastanku

Mussolini je prišel na oblast s pohodom na Rim, ko je njegovim fašistom uspelo zavzeti glavno mesto Italije. Ta pohod v bistvu ni pomenil kaj dosti, ker se je kralj že prej odločil, da mu bo podelil oblast. To pa Mussolinija ni oviralo, da ne bi dogodka prikazal kot dramatično in neskončno junaško dejanje.

Komunistična Sovjetska zveza je leta 1917 zamenjala Rusko carstvo. V Zimski dvorec, palačo v Sankt Peterburgu, ki je bil sedež prejšnje vlade, so vstopili skoraj brez odpora. Vendar je Josif Stalin, voditelj Sovjetske zveze, kasneje dogodek razlagal kot junaški primer žrtvovanja za ideale. Zgodbo so prikazali v številnih propagandnih filmih.

Leta 1923 je Adolf Hitler poskušal z nasilnim državnim udarom prevzeti oblast v Nemčiji. Poskus je klavrno propadel, Hitler je osem mesecev preživel v zaporu. Umrlo je šestnajst ljudi, ki jim je Hitler, ko je prišel na oblast, dal postaviti spomenik. Na koncu je bila ta nepremišljena zgodba prikazana kot uspeh.

Sadam Husein, zloglasni diktator iz Iraka, je prav tako dobro prikrojil resnico o prevzemu oblasti. Trdil je, da je njegova stranka prišla na oblast z ljudsko revolucijo, torej z uporom ljudstva. V bistvu pa je šlo za čisto navaden nasilen državni udar.

Lekcija št. 2 – Pridobi si naklonjenost ljudi

Mussolini je očaral Italijane, ko je stal na svojem balkonu v Rimu in z odločnimi kretnjami govoril o bleščeči prihodnosti države. Ljudje so morali pri tem aktivno sodelovati. Otroke so vpisali v fašistična mladinska gibanja, kjer so se naučili vojaške discipline in privrženosti diktatorju.

V Stalinovi državi posameznik – razen njega – ni bil pomemben. V komunizmu nekaj pomeni samo ljudstvo. Stalin je ljudi prepričal, da bodo z delom lahko ustvarili enakopravno družbo.

Hitlerjevo darilo ljudstvu je bil prosti čas. Nacisti so ljudi pošiljali na počitnice in želeli vsem omogočiti posedovanje avtomobila (VW – Volkswagen).

Iraški vodja Sadam je govoril o združitvi vseh Arabcev in predvsem zbiranju okrog njegove osebnosti, ki je predstavljala nekakšnega očeta naroda.

Lekcija št. 3 – Daj vojski konkurenco

Vsak diktator svojo oblast utrjuje s pomočjo vojske. Lahko ji daje določene ugodnosti, najpomembnejše pa je, da drži vojsko pod kontrolo. Ta cilj najlažje doseže, tako da oboroženim silam ustvari konkurenco.

Mussolini je ustvaril svojo zasebno vojsko, ki je štela okoli milijon privržencev. Zvestobo so prisegli osebno njemu. To so bili pretežno člani njegove fašistične stranke. V boju se niso izkazali, so pa predstavljali pomembno konkurenco redni italijanski vojski in s tem omogočili Mussoliniju, da je držal vse v svojih rokah.

Hitler ga je posnemal v celoti, le da je bila njegova zasebna vojska, imenovana SS, v bistvu elitna vojska fanatičnih nacistov, ki so bili vrhunsko izurjeni in se niso ustavili pred nobenimi zločini.

Stalin je svojo oblast nad vojsko dosegel na malenkost drugačen način. V vsako vojaško enoto je poleg poveljnika postavil političnega komisarja, ki je moral odobriti vsak ukaz. Tako je Stalinova politična stranka – komunistična partija – odločala o vsem.

V Iraku se je Sadam Husein ves čas bal, da ga bodo odstavili njegovi generali. Zato je svojo elitno enoto – republikansko gardo – napolnil s člani svojega plemena.

Lekcija št. 4 – Imej prijatelje pod kontrolo

V Italiji je Benito Mussolini točno vedel, da je najbolj zanesljivo, če se ga njegovi najbližji sodelavci bojijo. Če je videl, da preveč samostojno razmišljajo, jih je takoj zamenjal. Ko je Italija doživljala poraze v drugi svetovni vojni, so bili prav njegovi sodelavci tisti, ki so ga izdali in mu vzeli oblast.

Hitler je bil bolj previden. Uspešno je izigraval svoje pomočnike drugega proti drugemu. Tudi zato je preživel celo vrsto zarot in atentatov, ker so njegovi ljudje vedeli, da če pade on, padejo tudi oni. Na koncu je umrl od svoje roke.

Najbolj neusmiljen do svojih prijateljev je bil Stalin. Paranoični voditelj Sovjetske zveze je sposobne politike in generale enostavno – pobijal, takoj ko je zaslutil, da ga ogrožajo. Najpogosteje je šlo za povsem izmišljene zarote. Ko je umiral zaradi možganske kapi, so zdravnike namenoma poklicali prepozno.

Sadam Husein je imel najbolj zveste sodelavce. Nagrajeval jih je z visokimi palačami, razkošnimi predmeti in dragimi avtomobili. Ko so diktatorjevo oblast strmoglavili Američani, so ga pripadniki njegovega plemena skrivali in ščitili do smrti.

Življenje diktatorjev se skoraj vedno konča nasilno. To pomeni, da uspešno opravljena šola za diktatorje lahko prinese uspeh le za kratek čas. Če vladaš nasilno, tudi končaš nasilno. To je preprosto pravilo.