Študentka, ki se je uprla Hitlerju

Tokratno zgodbo, dragi pilovci, začnimo na koncu. Tisto jutro, ko je šla pod giljotino, s katero so v Hitlerjevi Nemčiji izvrševali smrtne obsodbe, je 21-letna študentka Sophie Scholl rekla: »Tako lep sončen dan, pa moram iti … Kaj pomeni moja smrt, če se skozi nas prebudijo in spodbudijo k dejanjem tisoči ljudi?« Te njene besede so danes zelo spoštovane. Šole in ceste nosijo ime pogumnega dekleta in njenega brata.

Pred nekaj leti je v Nemčiji izzvala ogorčenje skrajno desna politična stranka AfD (Alternativa za Nemčijo), ki odkrito poveličuje Hitlerja in njegova dejanja. Ime Sophie Scholl so izkoristili kot volilni slogan: »Sophie Scholl bi volila AfD.« Njihov namen je bil jasen. Umazati ime dekleta, ki se je uprlo Hitlerju. Učinek pa je bil prav nasproten. Junakinjo odpora so iz zgodovinskega spomina priklicali v zavest tistih Nemcev, ki so na srečo še vedno v večini in vedo, kaj bi pomenilo obnavljanje grozljive vladavine nacizma, zaradi katere je v drugi svetovni vojni umrlo okoli šestdeset milijonov ljudi.

Kdo je bila Sophie Scholl?

Pri pogovorih o drugi svetovni vojni se pogosto govori o odporu proti nacizmu na zasedenih ozemljih, precej manj pa o odporu v sami Nemčiji. Upor Sophie Scholl in njene skupine študentov je bil sicer večkrat opisan v knjigah in prikazan v filmih, kljub temu pa njene zgodbe zunaj Nemčije ne pozna veliko ljudi.  

Rodila se je leta 1921 v Nemčiji, ki je po prvi svetovni vojni odpravila monarhijo in postala drugačna država. Njen oče je bil župan enega od nemških mest, kar pomeni, da je imela s svojimi brati in sestrami varno in udobno otroštvo. Ko je postala najstnica, je državo že vodil propadli slikar, rasist in zagovornik nasilja Adolf Hitler.

Od podpornice Hitlerja do upornice proti njemu

Hitler ni bil neumen človek. Zelo dobro je vedel, da mora na svojo stran pridobiti mladino. Nacistični propagandni aparat je naredil vse, da bi mu to uspelo. Tudi Sophie in njen brat Hans sta najprej podpirala nacizem. Hans se je pridružil gibanju Hitlerjeva mladina, Sophie pa podobni ženski organizaciji z imenom Liga nemških deklet. Njun oče, usmerjen izrazito protinacistično, je bil nad odločitvijo svojih otrok zgrožen in razočaran.

Sophie, zdaj že študentka, ki jo je zanimalo aktualno dogajanje, je vsak dan lahko opazovala, kaj se dogaja v njeni državi. Bolel jo je odnos oblasti do njenih judovskih prijateljev, umetnikov in drugače mislečih. Ko so mlade moške poslali v vojno, je svojemu fantu, ki je bil tudi vojak, napisala v pismu: »Ne morem razumeti, kako nekateri ljudje brezobzirno tvegajo življenja drugih ljudi. Tega ne bom nikoli razumela in mislim, da je grozno. Ne govori mi, da je vse to v korist domovine.«

Ko je odšla študirat na univerzo v Münchnu, se je pridružila skupini prijateljev, ki jih je povezovalo spoštovanje do umetnosti, kulture in filozofije, istočasno pa tudi nasprotovanje diktaturi in želja po odporu.

»Bela vrtnica«

Uporniško skupino, poimenovano »Bela vrtnica«, sta ustanovila Hans Scholl in njegov prijatelj Alexander Schmorell. V njej je bilo le šest članov – pet študentov in en profesor. S številnimi podporniki so tiskali in razdeljevali letake, v katerih so državljane spodbujali k uporu proti nacistični oblasti, obsojali umore Judov in zahtevali konec vojne.

Na enem od letakov je pisalo: »Ne bomo se pustili utišati. Mi smo vaša slaba vest. Bela vrtnica vas ne bo pustila pri miru!« Vsebina letaka, ki so ga delili na univerzi, je še bolj zgovorna: »Nemško ime bo za vedno oškodovano, če se nemška mladina ne bo končno dvignila v upor, se hkrati maščevala in odkupila, strla svojih mučiteljev in našla nove duhovne Evrope!«  

Izdaja

Osemnajstega februarja 1943 sta Hans in Sophie delila letake na Univerzi Ludwiga Maximiliana v Münchnu. Ker sta to navadno počela kar najbolj skrivaj, ni povsem jasno, zakaj se je Sophie povzpela na podest v zgornjem nadstropju, ki je gledal na velik atrij glavne stavbe univerze, in čez ograjo odvrgla kup letakov in brošur. Večina domneva, da je želela, da bi material dobilo čim več študentov.

Ko so papirji padali na tla, jo je opazoval hišnik. Države, ki jim vladajo diktatorji, temeljijo na ovaduštvu. Vedno se najdejo ljudje, ki pri tem iščejo svoje osebne koristi. Brata in sestro Scholl je hišnik univerze prijavil zloglasni tajni policiji, ki so se je vsi bali in se je imenovala Gestapo.

Film

Zaključek njenega življenja je predstavljen tudi v filmu z naslovom Zadnji dnevi Sophie Scholl. Pri zaslišanju je Sophie izjavila, da z letaki nima nič, da so bili na stopnicah že prej in da je kup samo za šalo potisnila čez ograjo. Prav tako je zanikala, da bi poznala študente, ki se ukvarjajo s prepovedano dejavnostjo. Njena razlaga je bila dovolj prepričljiva, da so jo sklenili izpustiti. Ko je bil njen obrazec za odpust že odobren, je prišel ukaz, naj je ne izpustijo. Gestapo si je premislil.

Sophie in Hansa so postavili pred sodišče, ki mu je predsedoval fanatičen Hitlerjev privrženec, sodnik Roland Freisler, znan po tem, da je izrekal samo smrtne obsodbe. Ko ju je razglasil za kriva, mu je hrabra upornica v obraz izrekla znamenite besede, ki so se izkazale za preroške: »Kjer stojimo mi danes, boste kmalu stali tudi vi.« Ministrstvo za pravosodje Nemčije je v eni uri zavrnilo prošnjo za pomilostitev in oba so usmrtili isti dan, kot se je končal sodni proces.