Trije junaki, ki so rešili Evropo

Aprila je minilo 35 let (1986), odkar je razneslo reaktor številka 4 v jedrski elektrarni Černobil v tedanji Sovjetski zvezi (danes Ukrajini) in svet ni bil nikoli več enak kakor prej. Mnogi zgodovinarji povsem resno trdijo, da je ta dogodek povzročil začetek konca hladne vojne med velesilama SZ in ZDA, v kateri je tekma v jedrskem oboroževanju neprestano ogrožala naše življenje. Zgodba o jedrski nesreči je danes znana in večkrat povedana (tudi po zaslugi vrhunske filmske serije, ki jo je predvajal HBO), vseeno pa še vedno obstajajo tudi manj znane podrobnosti. Ena od teh je danes pred nami.

Kaj se je pravzaprav zgodilo v Černobilu?
V noči na 26. april so se v elektrarni lotili preizkusa hladilnih komponent jedrskega reaktorja številka 4. Med preizkusom je zjutraj ob 1.23,40 njegova moč nenadoma skokovito narasla, zato se je sprožil sistem za zaustavitev reaktorja. Vanj so nato vstavili kontrolne palice iz elementa bor, ki imajo sposobnost, da lahko z vsrkavanjem nevtronov omejijo verižno reakcijo, ki je preprosto povedano pogoj za proizvodnjo jedrske energije. Načrt je bil dober, toda pri tem se je zgodila vrsta napačnih odločitev.

Upravljavci reaktorja so že prej onemogočili del sistema, ki nadzoruje kontrolne palice, zato so bile te vstavljene prepozno. Poleg tega je bil del kontrolnih palic prevlečen z grafitom, ki verižno reakcijo omogoča in ne preprečuje. Moč reaktorja je spet narasla, kontrolne palice so popokale in se zagozdile, jedro reaktorja se je začelo segrevati, voda, ki ga je hladila, se je začela spreminjati v paro. Reaktor je dosegel desetkratnik običajne moči, tlak, ki je naraščal zaradi uparjanja hladilne vode, pa kritično točko.

Nato je reaktor razneslo. Dva tisoč ton težak pokrov je odneslo skozi streho elektrarne. Čez nekaj sekund je druga eksplozija v zrak pognala del radioaktivne reaktorske sredice in zelo vročega grafita, ki se je ob stiku z zrakom v trenutku vnel. Vse je zajel velik požar, ki so ga pogasili do šeste ure zjutraj, v uničeni zgradbi reaktorja pa je tlelo še več kot teden dni.

Radioaktivni oblak
Čeprav so ruski znanstveniki, ki so prišli na kraj nesreče, takoj vedeli, kaj se dogaja, je oblast poskušala prikriti nesrečo. Evrope ni pravočasno opozorila na nevarnost širjenja radioaktivnih delcev. Šele ko so v švedski jedrski elektrarni Forsmark začeli piskati alarmi, ki opozarjajo na sevanje, so Rusi priznali katastrofo. Najprej smo mislili, da je nekje blizu razneslo atomsko bombo, so ob obletnici eksplozije leta 2011 povedali zaposleni v tej švedski elektrarni. Tako je večina Evrope za nesrečo izvedela z zamudo treh dni. Radioaktivni oblak je takrat že zajel velik del vzhodne in severne Evrope, tudi Slovenijo, kjer so tisto leto prepovedali uživanje sveže zelenjave in gob, uporabo deževnice in lov divjadi.

Kaj so naredili v Sovjetski zvezi?
Šele dan po eksploziji so evakuirali prebivalce bližnjega mesta Pripjat, kar je bilo veliko prepozno. Danes je Pripjat mesto duhov, kamor Ukrajinci vodijo skupine turistov, čeprav števci za mejenje radioaktivnosti še vedno norijo, ko beležijo podatke na tem območju. Območje v krogu 30 kilometrov so takrat z vojsko zaprli in zastražili. Nastalo je prepovedano območje.

Da bi omilila škodo, je oblast v Sovjetski zvezi zavestno žrtvovala ljudi – imenovali so jih likvidatorji – ki so prišli odpravljat škodo, ne da bi natančno vedeli, v kaj se podajajo. Mnogi so umrli v kratkem času, mnogi v naslednjih letih za posledicami rakavih obolenj. Omenjena filmska serija zelo nazorno pokaže, kaj se zgodi s človeškim telesom, ki je izpostavljeno prevelikemu odmerku radioaktivnosti. Pozneje so razbiti reaktor prekrili z betonskim sarkofagom, preostali reaktorji elektrarne pa so prenehali delovati šele leta 1996.

Rešili so Evropo
Strokovnjaki so se takoj po eksploziji znašli pred grozljivim spoznanjem. Nestabilno in taleče se, zelo vroče jedro reaktorja 4 se je počasi prebijalo skozi betonska tla proti kleti, kjer je bilo več kot 20 milijonov litrov vode, namenjene hlajenju reaktorja med normalnim delovanjem. Po eksploziji so jo v paniki prečrpali v reaktor, da bi pogasili požar.

Tej vodi, ki je ob tem postala radioaktivna, je zdaj v kleti grozilo, da jo bo doseglo še vedno zelo aktivno jedro reaktorja. Če bi se to zgodilo, bi prišlo do ogromne eksplozije, ki bi izbrisala celotno elektrarno z vsemi štirimi reaktorji. Dosegla bi moč od 3 do 5 megaton (za primerjavo – atomska bomba Little boy, ki je padla na Hirošimo, je bila 200-krat šibkejša), kar pomeni, da bi uničila tudi belorusko prestolnico Minsk, oddaljeno 330 kilometrov, da o smrtonosni količini sevanja, ki bi se razširilo po vsej Evropi, sploh ne govorimo.

Kaj storiti? Treba je bilo spustiti se v klet in ročno odpreti točno določen ventil, da bi voda lahko odtekla. Samomorilska odprava – potem ko so jim povedali, da bodo poskrbeli za njihove družine, so se nanjo odpravili trije prostovoljci – Aleksij Ananenko, Valerij Bespalov in Boris Baranov. Oblečeni zgolj v nepremočljive skafandre in s svetilkami v rokah so se podali v popolno temo in smrt. Brodili so po radioaktivni vodi do kolen in v nepreglednem prepletu različnih cevi iskali pravi ventil. Tako rekoč iglo v senu. Bilo je nemogoče – toda uspelo jim je. Andrew Leathherbarrow, avtor zgodovinske knjige z naslovom Černobil 1.23,40, pravi, da je bil to čudež, s katerim so preprečili uničenje Evrope. To je bil poleg kubanske krize verjetno najbolj kritičen trenutek hladne vojne.

Najlepše od vsega pa je, da so trije junaki svoj podvig preživeli. Baranov je umrl leta 2005 zaradi srčne kapi, Bespalov in Ananenko pa živita še danes in sta bila pomembna svetovalca pri snemanju omenjene serije Černobil, ki jo zelo priporočam.