Bela štorklja - prinašalka sreče in blagostanja

Jesen v Sloveniji zaznamujejo vedno krajši dnevi, a v ne tako davni preteklosti so bili tudi bolj hladni. Z ohladitvijo pa je bilo povezano pomanjkanje ustrezne hrane za številne ptice. Prav pomanjkanje hrane je razlog za množične selitve ptic, ki jim rečemo ptice selivke. Naše najbolj znane selivke so kmečke lastovke. Te se vsako jesen preselijo v toplo Afriko, kjer je polno žuželk, s katerimi se hranijo. S podnebnimi spremembami in dvigom globalne temperature pa se spreminjajo tudi tisočletni vzorci ptičjih popotovanj. Med našimi pticami lahko te spremembe opazujemo pri beli štorklji.

Še vedno selivka

Večina belih štorkelj, ki jih opazimo po Sloveniji, vsako leto spomladi prispe iz krajev, kjer preživijo zimo. Jeseni običajno letijo v Afriko južno od Sahare, včasih pa tudi v južno Evropo. Selijo se zaradi hrane, vendar pa je ta selitev trdno zapisana v njihovih genih.

Kljub temu v zadnjih letih vedno več belih štorkelj ostaja v Sloveniji tudi pozimi. Toplejše zime ter lažja dostopnost do hrane v obliki naših odpadkov, ostankov na kmetijskih zemljiščih in v nezamrznjenih ribnikih omogočajo, da se nekatere štorklje ne podajo na tradicionalno selitev. 

Največji evropski ptič

Bele štorklje so dolge od 95 do 110 centimetrov in imajo razpon kril med 180 in 220 centimetri. Tehtajo od 2,5 do 4,5 kilograma. Gnezdijo v odprti kulturni krajini z dostopom do rek, močvirij in poplavnih ravnic, kjer lovijo svoj plen – večinoma male sesalce, pa tudi žabe, kače, žuželke in deževnike. Največkrat se družijo v manjših kolonijah, gnezda pa si spletajo iz vej na drevesu visoko od tal. Ker niso plašne, pogosto gnezdijo tudi v bližini človekovih bivališč, na dimnikih, električnih drogovih, zvonikih. V Sloveniji največ štorkelj, približno 200 parov, gnezdi v severovzhodnem delu države, kjer je v Prekmurju bela štorklja tudi simbol pokrajine. V zadnjih letih nekatere gnezdijo tudi na Gorenjskem.

Nema ptica

Pticam omogoča petje poseben pevski organ – sirinks. Ta je še posebej dobro razvit pri pticah pevkah. Bela štorklja sirinksa nima in je zato nema. Namesto s petjem se štorklje med sabo sporazumevajo tako, da klopotajo s kljuni. 

Prinaša novorojenčke

Verjetno vsi veste, da ljudske pripovedke povezujejo bele štorklje s prinašanjem otrok. Zanimivo je, da so take pripovedke razširjene po vsej severni Evropi. Njihov izvor naj bi bil povezan tako z opazovanjem narave kot z družinskim življenjem. Štorklje si po vrnitvi iz Afrike pogosto postavljajo gnezda na hiše, strehe in dimnike. Njihov prihod je v času nastanka pripovedk sovpadal s časom, ko se je začelo rojstvo novih živali in kmetijske dejavnosti. Zato naj bi bile bele štorklje povezane z rojstvom in plodnostjo. Zanje je značilna tudi monogamnost, kar pomeni, da oba starša skupaj zgradita gnezdo in tudi skupaj skrbita za mladiče. Velikokrat ostaneta par mnogo let. Ljudje so to povezali z zvestobo, družinskim življenjem in skrbjo za otroke.

Grenko-sladka pripoved o Maleni in Klepetanu

Zgodba o zvestobi belih štorkelj iz ljudskega izročila je v današnjem času našla svoje nadaljevanje v Maleni in Klepetanu. Leta 1993 je šolski hišnik Stjepan Vokić v hrvaški vasi Brodski Varoš našel Maleno z zlomljenim krilom. Rešil jo je in ji ponudil varno zavetje v svojem domu ter dolga leta skrbel zanjo. Leta 2001 je v njeno življenje vstopil Klepetan. Vsako pomlad je Klepetan preletel več kot 13.000 kilometrov iz Južne Afrike v Brodski Varoš, da bi se združil z Maleno. Njuna zvestoba je trajala 19 let, v tem času pa sta skupaj vzgojila 66 mladičev. Malena je 7. julija 2021 umrla zaradi starosti. Ob njej sta bila Stjepan Vokić in Klepetan. Klepetan je po njeni smrti še naprej obiskoval njen grob, kar je še dodatno poudarilo globoko vez med njima. Klepetan je leta 2024 našel novo partnerko, poimenovano Mlada, s katero je imel nove mladiče. Vendar pa je še vedno obiskoval Malenin grob. To čudovito ljubezensko zgodbo je na družbenih omrežjih dolga leta spremljal ves svet – spomladi trepetal, ali se bo Klepetan vrnil, se žalostil, ko nekoč ni prišel, se radostil naslednjo pomlad, ko sta se ponovno našla, in jokal z njim ob Malenini smrti.