Morski konjiček - zelo neribasta ribica

V antičnih časih so bili ribiči prepričani, da so morski konjički mladiči konj, ki vlečejo kočijo morskega boga Neptuna po svetovnih morjih. Danes seveda vemo, da so morski konjički ribe, ki živijo tako v tropskih kot v hladnejših svetovnih morjih. Živijo tudi v Krajinskem parku Strunjan. To je naše  edino širše  zavarovano območje, ki obsega tudi morski del z izjemno biološko pestrostjo.

Znanstveno ime morskih konjičkov Hippocampus je starogrškega izvora. Sestavljeno je iz besede hippos, ki pomeni konj, in kampos, ki pomeni morsko pošast.

Posebna riba

Morski konjički so majhne ribice, ki so ime dobile po obliki glave, ki nekoliko spominja na konjsko. Namesto lusk imajo kožo, ki je napeta čez koščene plošče, urejene v obročih po celotni dolžini 1,5 do 35 centimetrov dolgega telesa. Za razliko od drugih rib imajo dobro razvit in gibljiv vrat. Na glavi imajo kronici podoben rog. Oblika roga je značilna za posamezno vrsto. Tako kot vse ribe dihajo s škrgami. Namesto ribje  repne plavuti imajo zavit rep. Z njim se oprimejo morskega rastlinja, koral ali drugih potopljenih predmetov in tako čakajo na hrano, da priplava mimo. Pri lovu na majhne ribe in rake uporabljajo svoj dolgi rilec kot slamico, s katero posrkajo hrano. Ker nimajo zob, hrano zaužijejo celo. Prav tako nimajo želodca in morajo zato pogosto jesti. Morski konjički dobro vidijo z očmi, ki se obračajo podobno kot pri kameleonu. To jim pomaga pri iskanju hrane in jih varuje pred plenilci.

Bolj spretni kakor hitri

Morski konjički plavajo pokončno in si pri tem pomagajo s tremi glavnimi plavutmi.  Po eno manjšo plavut imajo na vsaki strani glave. Z njima si pomagajo pri obračanju. S hrbtno plavutjo kot kakšen kolibri zamahnejo kar 35-krat na sekundo. Kljub temu so počasni plavalci, saj so plavuti zelo majhne. Četrto plavut pod trebuhom uporabljajo za vzdrževanje pokončnega položaja. Pri spuščanju in dviganju v vodi spreminjajo prostornino zraka v plavalnih mehurjih, ki jih imajo v telesu.

Morski konjički so običajno samotarski in ne živijo v jatah. Zaradi počasnega plavanja je tudi območje, kjer posamezen morski konjiček živi, majhno, ne večje od polovice kvadratnega metra.

V svojem okolju so zelo dobro zaščiteni pred lačnimi plenilci, saj se z barvo in obliko zlijejo z ozadjem.

Zelo sodobna družina

Samci in samice morskih konjičkov so si po videzu zelo podobni. Edina razlika je posebna valilna vrečka, ki jo ima samec na trebuhu. Vanjo samica izleže, odvisno od vrste, od nekaj do  2500 jajčec – iker, ki jih samec v vrečki oplodi. Valilna vrečka ima podobno nalogo kot pri kenguruju. Samec s polno vrečko se zdi, kot bi bil noseč. Vrečka zagotavlja kisik in hranila za razvoj zaroda. Mladi morski konjički se izležejo po 45 dneh in so veliki kot fižolčki. Samec se krči in stresa ter s tem iztiska posamezne mladiče iz vrečke. Porod traja tudi več dni. Mladi morski konjički nato plavajo v manjših skupinah, povezani z repi. Za razliko od kengurujev se nikoli ne vrnejo v vrečo, ko jo enkrat zapustijo. Takoj si morajo začeti sami iskati hrano in se skrivati pred plenilci. V krutem okolju jih preživi manj kot odstotek. Kljub temu pa je ta količina zaradi posebne zaščite med razvojem veliko večja kot pri drugih ribah.

Znanstveniki domnevajo, da je zamenjana vloga spolov pri vzgoji zaroda povezana s tem, da je obdobje, ko samica izdeluje ikre, zelo dolgo. Medtem ko samec nosi en zarod, lahko samica pripravlja že novega. S tem naj bi se skrajšal čas med dvema zarodoma.

Morski konjički so ogrožena skupina živali

Morske konjičke naj bi ogrožalo čezmerno lovljenje in uničenje njihovih življenjskih okolij. Trgovina z morskimi konjički je prepovedana po Konvenciji o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami. Kljub temu jih velikanske količine, kar do 20 milijonov na leto, nezakonito polovijo samo na Kitajskem za uporabo v tradicionalni kitajski medicini. Tako kot drugi tradicionalni pripravki naj bi bili posušeni morski konjički zdravilni za skoraj vse.