Osamljeni Jure in druge skrivnosti otočja Galápagos

Želve velikanke, plavajoči kuščarji, ptiči z modrimi nogami. Vse to lahko še vedno vidimo ob obisku vulkanskega otočja Galápagos, ki ga sestavlja 19 otokov in več kot 100 otočkov in čeri, 1000 km oddaljenih od obal Ekvadorja v Tihem oceanu. Najstarejši otok, Española, je nastal pred tri do pet milijoni let, ko se je staljena magma prebila skozi morsko dno in oblikovala vulkanski otok. Najmlajši otok Fernandina je star »šele« 700 000 let. Med majhnimi otočki je tudi Pinta s površino 60 m² in vrhom pri 777 m. Bila je rojstni kraj samca želve velikanke z imenom Osamljeni Jure, ki je kot zadnji svoje vrste poginil leta 2012 na raziskovalni postaji Charlesa Darwina na otoku Santa Cruz.

Galápagos in Charles Darwin
Ker ste pilovci veliki ljubitelji narave, ste gotovo že slišali za Charlesa Darwina in njegov prispevek k spremembi našega razmišljanja o svetu okrog nas. Leta 1831 je kot mlad naravoslovec na svoji petletni poti okrog sveta z ladjo Beagle pristal na Galápagosu, kjer je zbiral živali, rastline in vzorce kamnin. Opazil je, da so na posameznih otokih organizmi podobni, a ne povsem enaki. To opazovanje je postalo podlaga vseh njegovih raziskav. Po vrnitvi v Anglijo je svoje življenje posvetil ugotavljanju, zakaj so organizmi, ki živijo v različnih razmerah, različni. Zaključil je, da se organizmi, zato da preživijo, razmeram prilagodijo. Leta 1859 je izdal knjigo O nastanku vrst. V njej je razložil svojo teorijo o evoluciji z naravnim odbiranjem, ki je spremenila svet za zmeraj. Do nje so ljudje verjeli, da je vse organizme na Zemlji ustvarilo božje bitje. Darwin pa je znanstveno dokazal, da so se vse vrste, vključno z našo, razvile iz že obstoječih. 

Potovanje čez ocean
Darwin je prišel na Galápagos z ladjo. Kako pa so na te vulkanske čeri prišle rastline in živali, saj so bili ob dvigu iz morja ti otoki popolnoma goli? Znanstveniki so prepričani, da so vsi prvotni prebivalci otočja prišli s 1000 km oddaljene celine in so tako morali to razdaljo nekako prepotovati. Žuželke, ptiči in semena rastlin naj bi prispeli po zraku – z lastnimi krili ali pa bolj pasivno z vetrom; neleteče živali pa naj bi priplule na splavih iz listja in vej. Ker v novi domovini ni bilo prav nikakršnih plenilcev (saj so bile te živali prvi naseljenci), so se udobno namestile na posameznih otokih in se v naslednjih sto tisoče do milijone let počasi spreminjale v procesu evolucije. Začetna odsotnost plenilcev pa je povzročila, da živali niso razvile strahu pred njimi in so postale lahke tarče vseh kasnejših priseljencev – nas ljudi in vsega, kar smo pripeljali s sabo: koz, psov, mačk, podgan, miši …

In kje je Osamljeni Jure? 
Na sedmih galapaških otokih živi sedem zelo sorodnih vrst želv velikank. Živijo lahko več kot 100 let in so tako med najdlje živečimi vretenčarji. S svojo pojavo so navdušile španske pomorščake, ki so otočje odkrili v 16. stoletju in ga poimenovali Galápago, kar po špansko pomeni želva.  Gusarji in kitolovci so radi jemali žive želve na krove ladij za hrano, saj so dolgo zdržale brez hrane, pomorščakom pa so zagotavljale sveže meso.

Živali, ki so jih pomorščaki pripeljali s sabo, niso le plenile želvjih gnezd, temveč so tudi pojedle vse rastlinje, s katerim so se želve hranile. Ko so koze popasle vse zelenje na otoku Pinta, je na otoku ostala le še ena želva – Osamljeni Jure, ki so ga odkrili leta 1971 in prepeljali na Darwinovo raziskovalno postajo. Osamljeni Jure je bil zadnji predstavnik vrste s Pinte. V letih po njegovem odkritju so mu pripeljali z drugih otokov več samic — mladiči bi bili sicer križanci, a vseeno v zelo bližnjem sorodstvu. Osamljeni Jure se je z dvema celo paril, samici sta odložili jajca, a razlike med vrstami, ki so nastale v sto tisoč letih ločenega življenja na otokih, so bile že prevelike in nobeno od jajc se ni razvilo. In tako je 24. junija 2012 naš planet zapustila še ena čudovita vrsta.

Ali smo za izumrtje vrste Osamljenega Jureta krivi le ljudje?
Osamljeni Jure je poginil v času, ko je bila molekulska biologija že v polnem razmahu. Tako je znanstvenikom uspelo razbrati njegov celotni genom – pomeni, da poznajo njegov celotni dedni zapis. Po njegovi analizi so ugotovili, da je zaradi dolgoživosti teh želv in posledičnih mutacij v pomembnih genih številčnost vrste upadala zadnjih milijon let. Prihod človeka pa je izumrtje še dodatno pospešil.