Pealov delfin

Bilo je še temno, ko smo se vkrcali na čoln v Puerto Cisnesu v čilski Patagoniji. Zrak je bil oster in vlažen, nad fjordom je ležala megla, jaz pa sem v rokavicah objemala skodelico vroče kave. Smer: termalni zaliv Puyuhuapi, kjer se iz skal kar v morje izlivajo topli vrelci. Takrat še nisem vedela, da se bo pravi spektakel zgodil veliko prej, kot ko bom stopila v topli bazen. Počasi se je začelo daniti, ko je naš čolnar na premcu pokazal v vodo. Najprej sem zagledala le srebrnkasto črto pod gladino. Nato še eno. In še eno. V naslednjem trenutku je iz vode skočil delfin – Pealov delfin. Ni bil sam. Šest, morda osem jih je bilo. Drseli so ob čolnu, jezdili valove pred premcem, se obračali postrani in nas ves čas opazovali. Skakali so v jutranji sončni žarek, ki je končno predrl meglo, in se pod gladino spuščali skozi gozd ogromnih rjavih alg – kelp. Predstava je trajala in trajala. Ko smo končno zapluli proti vrelcem, sem že vedela, da bom topli bazen pozabila prej kot delfine.

Prebivalci skrajnega juga Južne Amerike

Pealovi delfini živijo le na južnem koncu Južne Amerike – od osrednjega Čila prek Ognjene zemlje in Magellanovega preliva do Falklandskih otokov. Najraje plavajo v plitvih obalnih vodah, posebej tam, kjer pod gladino raste kelp – pravi podvodni gozd, ki jim nudi zavetje in obloženo mizo.

Mali delfin

Pealov delfin je ob rojstvu dolg približno en meter in dva metra, ko odraste. Tehta nekaj več kot 100 kilogramov.

Pealovi delfini se družijo v skupinah po od dva do trinajst osebkov, izjemoma tudi do sto. Hranijo se z ribami, lignji in raki.

Delfin, ki ne žvižga

In še posebnost: med vsemi delfini je eden redkih, ki ne žvižga – sporazumeva se predvsem z visokofrekvenčnimi kliki.

In spet je njihova največja grožnja človek

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so čilski ribiči s harpunami pobili na tisoče Pealovih delfinov na leto in njihovo meso uporabljali kot vabo pri lovu na rakovice. Lov je bil v Čilu leta 1977 prepovedan, a se ponekod tiho nadaljuje. Veliko se jih tudi zaplete v ribiške mreže in mreže ob farmah lososov. Prav tako jih ogrožata hitra rast industrijskih in komercialnih pristanišč in propadanje gozdov kelpa zaradi onesnaženja.

Od Patagonije do Pirana

Ko sem se vrnila domov, mi je znanec rekel: »Tako daleč si šla po delfine – pa jih imaš tudi pred vrati.« Imel je prav. V Tržaškem zalivu, kamor spada tudi naše slovensko morje, živijo velike pliskavke, ki jih slovensko društvo Morigenos spremlja že od leta 2002. Vsako prepoznajo po edinstvenih oznakah na hrbtni plavuti, vsaka dobi ime, nekatere opazujejo že več kot dvajset let. Pliskavke so razdeljene v tri prijateljske skupine, ki si zaliv celo delijo glede na čas dneva.

Nekoliko južneje, okrog Lošinja in v Kvarnerju, hrvaški inštitut Plavi svijet vodi najdaljšo neprekinjeno študijo delfinov v Sredozemlju – od leta 1987! V njihovem katalogu je več kot 2250 osebkov. Junija 2025 so prvega jadranskega delfina, samca z imenom Vinko, opremili s satelitskim oddajnikom in mu od daleč sledijo po Kvarneriću.

Počitniško povabilo

Če bi želeli med poletnimi počitnicami videti delfine, vam torej ni treba leteti čez pol sveta. Z daljnogledom se odpravite na obalo pri Strunjanu, na kajak v Piranskem zalivu ali na ladjico okrog Lošinja. Bodite tiho in si vzemite čas. Delfini se vam ne bodo razkrili na ukaz – a ko bodo priplavali, vam bodo vzeli dih natanko tako, kot so ga Pealovi delfini meni tistega jutra v Patagoniji.

In še nasvet