Sviloprejka

Saj poznate tisto pesmico: Jaz pa ti pa židana marela ... Da je marela dežnik, verjetno veste, morda pa ne veste, da pesmica govori o svilenem dežniku. Blago, iz katerega je narejen dežnik, so že pred 5000 leti izdelovali na Kitajskem. Danes mu rečemo svila, včasih pa so ga imenovali žida. Manj znano je, da so na ozemlju današnje Slovenije že pred 500 leti gojili sviloprejke, ki svilene niti izdelujejo. Seveda ti nenavadni nočni beli žametni metulji tega ne delajo zato, da bi se mi ovijali v to čudovito naravno tkanino, stkano iz njihove svile, ampak da se v svilene niti varno zaprede njihov zarod.

Udomačeni metulj

Človek je udomačil volka, drobnico, konja, govedo, udomačil pa je tudi divjo sviloprejko. Čeprav se domača sviloprejka še vedno lahko križa z divjimi sorodniki, je zaradi tisočletij načrtne vzreje postala povsem odvisna od človeka. Izgubila je sposobnost letenja in še svojega partnerja najde le, če ji ga priskrbimo. V primerjavi z divjimi sviloprejkami pa raste hitreje in ima večje zapredke.

Življenjski krog sviloprejke sestavlja popolna preobrazba

Stopnje razvoja sviloprejk se ne razlikujejo od drugih metuljev. Po parjenju samec kmalu pogine, samica pa po nekaj dneh odleže od 300 do 500 jajčec in tudi sama nato pogine. Faza gosenice je najdaljša. V njej se izdatno hrani, in ko preraste svojo kožo, se štirikrat levi. V zadnji stopnji rasti začne gosenica iz predilnih žlez izločati bistro in zelo viskozno beljakovinsko tekočino. Ta se na zraku strdi v svileno nit, v katero se zaprede gosenica. V zapredku se iz bube razvije metulj.

V proizvodnji svile je treba življenjski krog sviloprejke prekiniti, saj je zapredek narejen le iz ene več kilometrov dolge svilene niti. Odrasel metulj zapredek odpre z izločanjem posebnih beljakovin, ki svileno nit raztopijo in jo tako razsekajo na kratke kose. Da se to ne zgodi, rejci pred izleganjem metuljev zapredek en dan sušijo pri 60 stopinjah Celzija. Buba tako pogine, svileno nit pa lahko nepoškodovano odvijemo.

Brez murve ni nič

Gosenice sviloprejk so zelo izbirčne in se hranijo le z listi murv. Pa še vsaka murva jim ni dovolj dobra – če je le mogoče, bi jedle le listje belih murv. Večino starodavnih, tudi več sto let starih murv, ki jih še danes vidimo po Sloveniji, so zasadili predvsem za hrano gosenicam sviloprejk. Čeprav se je zlata doba svilogojstva na Slovenskem končala v 60. letih prejšnjega stoletja, pa to tradicijo danes ponovno obujajo predvsem na Štajerskem in v ta namen na novo sadijo tudi murve.

Domača sviloprejka ni edina izdelovalka svile

Zaradi bolezni domačih sviloprejk v drugi polovici 19. stoletja so pri nas začeli gojiti tudi druge metulje, predvsem različne azijske prelce, iz zapredkov katerih lahko pridobivamo svilo. Zanimiva je zgodba japonske sviloprejke ali jamamaja, ki je z razponom 15 centimetrov naš največji in splošno razširjeni nočni pavlinček. Petinosemdeset jajčec tega metulja je leta 1866 v Slovenijo, v Slatensko dolino pod Gorjance,  prinesel Johann Mach. Gosenice jamamaja je poskusil gojiti na prostem, pa so mu odrasli metulji pobegnili in se do danes razširili po vsej srednji in južni Evropi.