Viskača, tiha čuvajka Andov

Danes vam predstavljam žival, ki se zdi kot križanec med zajcem in veverico. Kot je smešen njen videz, je smešno tudi njeno ime – viskača. Tako ji pravijo predstavniki andskega ljudstva Kečua. Danes živi pet različnih vrst viskač. Dve sta doma na travnatih ravnicah – pampah v Argentini in Čilu. Tri vrste, imenovane tudi gorske viskače, pa živijo visoko v Andih Ekvadorja, Peruja in Čila. Z eno od gorskih, z južno viskačo, smo se srečali v skrajnem okolju na skoraj 4000 metrih, ob slani laguni v puščavi Atakama v Čilu. Med skalama smo naenkrat zagledali majhno kosmato kepo. Pozoren pogled je odkril negibno telo, skoraj zlito z okolico, iz katerega sta pokonci štrleli ušesi. Ni iskala naše pozornosti, zdelo se je, da spi, a je bila vseeno pozorna.

Podobna zajcu, a je glodavec

Čeprav bi na prvi pogled marsikdo v viskači videl zajca, z njim ni v sorodu. Viskače so glodavci, tako kot miši, podgane, veverice in bobri. In seveda činčile, njihove »sestrične v prvem kolenu«, ki so prav tako doma v visokih Andih.

Življenje med mirovanjem in budnostjo

Viskača ima najraje mrak. Odvisno od temperature se prikaže ob sončnem vzhodu ali zahodu. Preostali čas se skriva ali pa pride na plan, da se med dremanjem pogreje. Hrani se predvsem z zelišči, lišaji, koreninami in mahom. Ni izbirčna – poje, kar ponuja izjemno suha pokrajina.

Južna viskača ima rumenkasto siv zgornji del telesa, svetlejši spodnji del ter košat rep s črno konico. Dlaka na telesu je dolga in mehka, medtem ko je na repu bolj groba. Dolga, z dlako prekrita ušesa imajo bel rob, tako kratke sprednje kot daljše zadnje noge pa imajo po štiri prste. Na podplatih ima mesnate blazinice, ki ji omogočajo, da se zelo spretno giblje po skalnatih površinah.

Mojstrica andskih višin

Na ekstremni nadmorski višini se južna viskača spretno giblje med skalami. Dolge in močne zadnje noge ji omogočajo okretne skoke, široke blazinice na stopalih pa dober oprijem na neravnih površinah. Skače s skale na skalo, pogosto pet metrov daleč ali več, pri skokih navzdol pa lahko premaga tudi več kot petnajst metrov. Pogosto se požene z majhne skalne police, na kateri komaj stoji, in pristane na prav tako ozki. Pleza po strmih, skoraj navpičnih pobočjih in se skriva v razpokah.

Glavno pravilo – ne troši energije po nepotrebnem!

Viskača je izjemno prilagojena na ekstremno okolje Andov, ki je, odvisno od letnega časa ali ure dneva, suho, vetrovno, mrzlo ali žgoče vroče. Njeno telo je zgrajeno za vzdržljivost. Pred mrazom jo ščiti izjemno gost kožuh, ki se tudi sam čisti. Tudi v najhujši zimi ne prezimuje, le svojo dejavnost prilagodi letnemu času. V ledeno mrzlih nočeh se v skalnih zavetjih stisne k drugim viskačam v skupini. Pri preživetju ji pomagata učinkovito dihanje na veliki nadmorski višini in telesna temperatura, ki ostaja stabilna kljub velikim temperaturnim spremembam. Ima počasno in varčno prebavo, prilagojeno rastlinam z malo hranil.

V andskih zgodbah

V andskih skupnostih se viskača pojavlja tudi v ustnem izročilu. Njeno tiho prisotnost pogosto razlagajo kot znamenje. Nekateri jo vidijo kot varuhinjo svetih krajev ali kot tihega glasnika divjine. Simbolizira potrpežljivost, diskretnost in globoko povezanost z divjo pokrajino.