Teta Justi

Ljuba cool punca!

Če imam rešitev? Ja, ljuba duša, rešitev se vedno najde, drugo vprašanje pa je, ali rešitev oziroma predlog rešitve težave sprejmeš ali ne. Ali lahko predlagano rešitev uresničimo takoj ali morda velja z njo malce počakati? Sploh pa moramo biti trdno odločeni, da se hočemo izkopati iz zagat, kajti ko se nam zgodi kaj slabega, se radi zatečemo v neko stanje brezupa, češ, saj je itak vseeno, saj mi ni do ničesar, saj se nič ne da narediti, ker je to bolj enostavno kot se odločno spopasti s težavo, pa četudi pri tem malce zaboli, malce zapeče in dobimo novo prasko.

Ni tega 14 dni, ko je k meni prikorakal Mihec iz sosednjega bloka in po poklapani hoji mi je bilo jasno, da ni šlo zgolj za vljudnostni obisk pri starejši sosedi, ki bi ji bilo treba kaj prinesti iz trgovine. Čez čas, po drugem metinem čaju in nekaj piškotkih, znanih kot »hišni prijateljčki«, ki mi spet, tradicionalno petinpetdesetič, niso uspeli, je vendarle izdavil, da se tega ne gre več, da ni rešitve, da bo pustil šolo, da je neumen kot noč in še kar nekaj samokritičnih pripomb. Kar nekaj časa sva potrebovala, da sva sploh ugotovila, od kod ta jeza in obup. Trikrat je bil namreč vprašan pri kemiji elektrolizo in hidrolizo in kljub poskusom, da bi se naučil in razumel, je vsakokrat dobil »cvek, šus, špon, enko«, kar ga je čisto podrlo. Da bo šel za priučenega malarja ali natakarja, je sklenil, ker on se tega ne gre več. Fant, ki je sicer vedno bil če ne odličen, pa vsaj prav dober, je sklenil pustiti šolo, spise pa je pisal takšne, da so bili že mala literatura, in angleščino je govoril, kot bi bil rojen v Londonu. Pa sva hitro prišla najprej do ugotovitve, kaj je vzrok, nato pa tudi do rešite. Po dveh neuspehih so ga zagrabili panika, strah in odpor, zato je sklenil, da se »tega ne gre več«. Nisem ravno nobelovka Marie Curie, ampak nekaj malega gimnazijske kemije in fizike  mi je le ostalo v glavi in sva po dveh dneh vztrajnega sedenja ob učbenikih le razvozlala skrivnost teh dveh procesov in Mihec je dobil kot hiša veliko trojko.

No, zdaj pa smo spet pri tebi.  Doživela si en poraz na ljubezenskem področju in zdaj te je strah novega, zato si sklenila, da se ne boš več zaljubila. Eh, ko bi to bilo tako preprosto. Ljubezen ni mobitel ali TV, ki jih vklopiš ali izklopiš po lastni presoji, ko se ti zahoče. Ljubezen prileti izza vogla, te stisne kot smučarski čevelj nogo in ne spusti zlahka, imaš pa srečo, če te obenem ne trešči po glavi tako kot odpeta smučka pri padcu. Da imaš pomisleke, da te je tudi malce strah, predvsem neuspeha in duševnih bolečin ob morda neuresničeni ljubezni, je sicer čisto normalno, kdo pa ima rad neizpolnjene želje in neuspehe.

Ampak, draga moja, pomisli za hip, kaj pa, če zaradi tega svojega vnaprejšnjega zavračanja nove zaljubljenosti in strahov, ki še nimajo podlage ali potrditve, morda vržeš v smeti ljubezen svojega življenja, zavrneš mladeniča iz sanj. Si pomislila morda, da tudi ti, čisto nehote, nenamerno lahko komu narediš srčno rano samo zato, ker ga zavrneš iz preprostega razloga, ker ti ni všeč. Če bi se vsi tako odzvali že na prvo neuresničeno ljubezen, potem zaljubljenih in srečnih parov sploh ne bi bilo več. Ljubezen je eno večno iskanje, tkanje finih niti odnosov, doživljanje uspehov in neuspehov, prepletanje lepih in grenkih čustev, zato je ne omejuj vnaprej. Pusti ji, naj razpre krila, naj svobodno poleti v višave proti soncu in po vsakem padcu znova razširi krila, in uživaj v čudovitih občutkih. Si zadovoljna s predlagano rešitvijo?