Teta Justi

Čavči, Preveč problemov!

Pravzaprav, če dobro premislim, ti nisi Preveč problemov, ampak En velik problem – šola in obšolske obveznosti. Že vidim kakšnega učitelja in tudi kakšnega starša, kako me grdo gledajo, ker bom spet rekla: dajte no, pritisnite malce na zavoro in nehajte otrokom z goro obveznosti uničevati otroštvo. Pogrešam, res pogrešam trop otrok na stopnišču vhoda v naš blok, ki tam lenobno posedajo, klepetajo, se zafrkavajo, smeh jim ne zapušča lic in se jim nikamor ne mudi. Tega skorajda ne vidim več. Vidim pa kopico najstnikov, ki zaskrbljeni venomer nekam hitijo s športnimi torbami ali inštrumenti v rokah ali pa jih starši z avti, kot nekakšne pakete poštarji, dostavljajo z baleta na jezikovni tečaj, nato na sabljanje in verouk ali gledališki krožek. In povsod je treba biti, če ne že najboljši, pa vsaj med najboljšimi, vedno je treba več in bolje, pri čemer vsi pozabljajo, da je nujno potreben tudi »prosti tek«, čas ko imaš možgane na paši, na off. Pa si tega nisem, častna beseda, jaz izmislila. Znanstveniki tako pravijo. Jaz pa jim verjamem, ker sem tudi sama včasih zaradi preštevilnih obveznosti, ki sem si jih sama, ali pa so mi jih drugi, naložila v službi in doma, občutila, kako ne dohajam, kako pešam, kako se izgubljam, kako sem v želji, da bi naredila čim več in čim bolje, postajala površna, neučinkovita. Na neki točki, in to je tista zavora, ki sem jo prej omenila, se je treba ustaviti in ugotoviti, kateri cilji so na prvem mestu, recimo odličen uspeh v šoli, kateri na drugem, zdaj ugibam, denimo balet, in kateri lahko počakajo kakšno leto.

Brez staršev si sicer oblikovanje takšnega novega prednostnega seznama težko zamišljam, zato bo prvi korak, da jim razložiš, da počasi izgorevaš in da je treba najti neko za oboje sprejemljivo rešitev, preden bo prepozno. Ker tvoja mama in oče pravita, da to, kar počneta, delata za tvoje dobro, potem jima najbrž ne bo težko razumeti, da včasih »manj pomeni več«, ali drugače, da kakšna obveznost manj pomeni boljše in večje uspehe pri drugih šolskih in obšolskih dejavnostih. In kakšno mirnejšo in bolj prespano noč več, kot jih imaš sedaj.

Brez kakovostnega spanca, ali kot bi rekel poštar Milivoj, da je »boljši spanec kot žganec«, ni uspešnega dela. Pred novim letom mi je dve noči grenilo vprašanje, ali mi bo vsaj letos, po 24 poskusih uspelo narediti takšne orehove piškotke, da ne bodo trdi in »nevarni za zobne plombe« ali zalivke, kot se pravilno reče. Ti povem, da sem bila zjutraj in čez dan tako izmučena, neuporabna, da mi po moje ne bi uspelo skuhati niti dveh hrenovk, ne da bi počili.

Seveda se po vseh teh tvojih naporih vse bolj sprašujem, ali se ne znaš, ali se ne zmoreš, ne utegneš učiti. Pri vseh obveznostih nekje za nekaj zmanjka časa. Dan ima, kakorkoli obrnemo, samo 24 ur in se ne da raztegniti kot žvečilni gumi. Obenem pa se je težko zbrati pri učenju, če ti misli venomer uhajajo k vprašanjem, kaj  te čaka čez pol ure, kje moraš biti čez eno uro, ali si dovolj vadila violino, ali boš po treningu zmogla še domačo nalogo iz matematike, ali ti bo sploh ostalo vsaj pol urice za lenarjenje ali sproščeno branje knjige, ogled kakšnega filma …

Seveda si po vseh teh naporih želiš in si tudi zaslužiš malo sprostitve na taboru, tako kot si vsi po težkem in dobro opravljenem delu radi privoščimo trenutek, da se sproščeno zleknemo v udoben naslanjač, s skodelico dobrega čaja v eni in slastnim sendvičem v drugi roki. Oče in mama, ki pravita, da kar počneta, počneta v tvoje dobro, bosta seveda poskrbela, da boš šla na tabor. To nima nobene zveze s cepljenjem, tako kot s cepljenjem nima nobene zveze šola v živo ali na daljavo. Test, torej palčka z malo vate v nosu, ni noben poseg, ampak samo pravočasno nenevarno preverjanje, da se ne bi okužba prenašala. Sem prepričana, da si ne želiš koga okužiti, kot si ne želiš, da bi kdo okužil tebe ali da bi zbolela in zaradi tega ne bi mogla v šolo ali na tabor. Ne nazadnje, kako pa bi lahko ugotovili, ali smo zboleli in kaj nas je napadlo, če ne bi analizirali sline iz grla, krvi ali urina? Kako pa bi lahko pomagali, zdravili, če ne bi opravili testov, analiz in se nam in zdravnikom niti sanjalo ne bi, katera bolezen nas muči? Nekaj pa ta vražja znanost tudi ve in zna.

Pogovor s starši in učitelji bo, ne dvomim, le prispeval, da boste našli rešitev in da boš s sošolci uživala na taboru, ti pa tudi razmišljaj s svojo glavo. Moj dedek Berti mi je pogosto znal reči: Draga Justica, nikar vsega ne verjemi nam starejšim. Včasih smo v svojih prepričanjih, pa čeprav napačnih, bolj trmasti kot triletni otroci. Staršem prisluhni, a svet raziskuj s svojo glavo. Zato jo imaš, je dejal dedi in se namuznil.