Draga teta Justi!
Pil berem že dolgo časa in vem, da pomagaš raznim težavam otrok in najstnikov. Odločila sem se, da ti pišem, ker ne vem, kako naj si pomagam. 1. Torej, jaz sem nasploh zelo panična oseba. V vsem vidim napake in kaj se mi lahko zgodi. Zdaj je to prišlo celo tako daleč, da se bojim iti na avtocesto (z avtom seveda). Ko slišim, kaj se dogaja po svetu, za čim ljudje zbolevajo, pa imam še večje travme. Ko pridem v šolo, me je strah, da bom kar padla skupaj (po domače povedano). Strah pa me je še bolj, ker se mi zdaj dogajajo še bolj čudne stvari. Vedno imam občutek strahu in slabosti. Staršem sem že povedala, a mi vedno govorita, da si naj ne zmišljujem takih neumnosti. Kako naj si pomagam, vem, da bo ta panika šla samo še naprej. Prosim, pomagaj.
Hej hoj, Panika123!
Vedno se mi je ljudski rek, da je »strah od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni«, zdel nekoliko za lase privlečen. Strah vendarle ni kar nekaj, strah ni brez zveze, strah ni občutek, brez katerega bi brez težav shajali. Strah je, če verjameš ali ne, pomagal ljudskemu rodu preživeti. Če ne bi bilo strahu, bi pračlovek mirno stopil čez rob prepada in ga ne bi bilo več. Ali pa bi se smeje, brez strahu, približal sabljastemu tigru, da bi ga pobožal, ta pa bi ga brez strahu pohrustal. Zakaj so dojenčki nenehno v nevarnosti? Ker nimajo in ne poznajo strahu in brez težav drezajo v žerjavico. Jih speče in se ustrašijo, ta strah pa jih od takrat dalje obvaruje pred ognjem.
Ni pa vsak strah dobrodošel in koristen. Predvsem pretiran, odvečen, prepogost in nerazložljiv strah je sila nadležen, hromi življenje in se ga je težko znebiti. Ni pa nemogoče. S takšnim strahom, ali bolje povedano, s takšnimi strahovi, se ti, ljuba duša, srečuješ. Ne prva, ne zadnja. Vsi, prav vsi smo se kdaj pa kdaj srečali s strahom in ne verjamem nikomur, ki pravi, da se v življenju boji samo davkov in sosedovega kraškega ovčarja. Strah nas je tudi nenavadnih zvokov iz temne kuhinje, ko pa s kepo tam nekje okrog želodca le rahlo odpremo vrata in prižgemo luč, ugotovimo, da na štedilniku počasi brbota goveja juha, mama pa je »skočila« k sosedi na kavico, saj se takšna juhica kuhlja vsaj tri ure. Čeprav vemo, da po kuhinji ne skačejo belcebubi in ljudožerci in da je najbrž pojasnilo za nenavadne šume verjetno dokaj preprosto, se neprijetnega občutka vendarle ne moremo kar tako znebiti. Strah nas je slabe ocene v šoli, pa ne zato, ker bi se nam zaradi tega ne vem kaj zgodilo, ampak ker vemo, da bodo starši doma če ne jezni, pa vsaj žalostni, mi pa nočemo žalostiti staršev. Gremo v trgovino, pa se ustrašimo, ker se ne moremo spomniti, ali smo zaklenili vrata stanovanja.
Strah je naš vsakodnevni spremljevalec, česar se pravzaprav največkrat niti ne zavedamo. Zato ti pravim, da glede tega ne izstopaš preveč. Ne preseneča niti tvoj strah pred vožnjo po avtocesti, ko pa vsak dan poročajo o prometnih nesrečah. Toda živeti moramo, moramo iti naprej, ne moremo se ustaviti, ne smemo otrpniti, zato ker bi se nam morda lahko kaj zgodilo. Moramo ukrepati in ravnati tako, da do neljubega razpleta ne pride. Ne sedemo v kot in prestrašeno tuhtamo, kaj vse lahko gre narobe, ker morda nismo zaklenili stanovanja, ampak se obrnemo, pohitimo domov in preverimo, ali je vse v redu. V 90 odstotkih se itak izkaže, da je bil strah neutemeljen, ampak mi smo ukrepali in tako je prav.
Ti pač sodiš v tisto skupino ljudi, ki vse, kar se dogaja okrog njih, vidijo in doživljajo z grde, katastrofične plati. Čeprav, vsaj zdi se mi tako, kljub številnim nevarnostim, ki te »ogrožajo«, nimaš tako groznih izkušenj, se ne moreš znebiti občutka, da bo pri vsej tej poplavi zunanjih groženj prej ali slej moralo »počiti«. Grabi te tesnoba, ker ne veš, kako ukrepati, kam se skriti, kako se zavarovati. Temu pravijo tudi anksioznost. V tem času korone pa se je ta občutek tesnobe pri mladih samo še povečal. Kaj se ne bi ob vseh prepovedih, velikem številu obolelih, omejevanju druženja, izgubi služb, zaprtih šolah, socialnih stiskah …
Tudi s poštarjem Gezo, ki sam priznava, da ima že več kot pol leta občutek, kot da bi mu na prsih ležala vreča cementa, sva kramljala o tem problemu. Pa mi je dejal, da je poslušal radijsko oddajo in da lastnim ušesom ni mogel verjeti – celo med študenti psihologije, ki bi prvi morali znati reševati in pojasnjevati duševne stiske, pretirane strahove in pomagati drugim, je vse več primerov stiske in nelagodja, vse več vprašanj brez odgovora o tem, kaj in kako dalje v življenju.
Pomoč, ki velja tudi zate, draga moja Panika123, pa je dokaj enostavna in tudi dokaj učinkovita. Odpri se. Povej. Največjo škodo si naredimo, če v sebi tiščimo svoje bojazni in zanje ne poiščemo obrazložitve, pojasnila. Pogovarjaj se o tem. S prijateljico, babico, fantom iz soseščine, sestro, razredničarko, šolsko psihologinjo, s teto Justi, s komerkoli ali pa z vsemi. Moraš pripraviti starše do tega, da ti prisluhnejo. Naj to od njih terja tudi razredničarka. Sploh pa preberi prejšnji PIL in boš prav gotovo našla še kakšen dober nasvet za svoje težave, saj smo se razpisali ravno o tem problemu. Vse bo OK, boš videla.
Obvestila
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
AKTUALNO
Kaj imata skupnega Tina Maze in Ana Praznik
Tina Maze in Ana Praznik sta uspešni in znani Slovenki, ki jima je skupno tudi, da sta bili ... več
PILOVA LESTVICA
GLASUJ ZA NAJ SKLADBO
Pogosta vprašanja
Oglas
KNJIŽNA LESTVICA
NAKLJUČNI VIC
Taksist
V temni noči taksist pobere osamljenega pešca. Med vožnjo molčita, po dobrih desetih minutah pa potnika nekaj zanima, zato narahlo potrka taksista po rami. Ta zakriči, izgubi oblast nad vozilom, se skoraj zaleti v avtobus, a se v zadnjem hipu uspe rešiti s sunkovitim obratom volana. Taksi nato poskoči čez visok robnik na pločnik, kjer taksistu končno uspe ustaviti avto nekaj centimetrov pred izložbenim oknom. Sledi trenutek tišine. Potnik se prestrašeno opraviči: »Oprostite, nisem si mislil, da vas bo moja kretnja tako prestrašila ...« Ko voznik pride k sebi, mu odgovori: »Pravzaprav niste krivi vi ... Danes je moj prvi dan v službi taksista, prej sem pa 20 let vozil mrliški avto.«