Teta Justi

Čavči, draga Pika!

Da ne bom nadaljevala v tvojem črnogledem slogu, ki nam v teh korona časih res ni potreben, bom sila pozitivna. Pa ne zato, ker bi rada vrnila malo nasmeha na vaša od pandemije utrujena lička (no, ja, malo tudi s tem namenom), ampak zato, ker obupovanje ne vodi k rešitvam in ker vendarle imam tudi nekaj dobrih novic.

Ne, ne hecam se. Res imam tudi nekaj dobrih novic. Ena je denimo ta, da komaj se je šola po božično-novoletnih praznikih  začela, se vam že nasmihajo zimske počitnice. No, vidite, kako ste na boljšem od mene. Ko sem jaz odhajala v pokoj, me sploh niso obvestili, da upokojenci nimamo ne prostih vikendov, ne praznikov, ne počitnic. A si vi to predstavljate? Mi moramo biti ves čas v pokoju! Že vidim nasmeh na vaših obrazih. Tako, to je že bolje.

Problemi kljub boju s korono kar čakajo na nas, nič se niso razrešili sami od sebe, in mednje sodijo tudi okoljski.  Mi bomo na koncu premagali virus, a za Zemljo še nimamo zdravila oziroma, če povzamem poštarja Gezo, »vemo, kaj so zdravila za reševanje našega planeta, da ne eksplodira, da se ne zaduši ali pa izgine v oceanih, samo uporabljamo jih ne!« Zato so pisma, kakršno je tvoje, draga Pika, res dobrodošla in vzbujajo upanje, da mladim ni vseeno, kaj se dogaja in kaj se bo čez nekaj desetletij zgodilo s planetom, ki je naše domovanje in daleč naokrog, kolikor vemo, česa podobnega ni na voljo, da bi se tja preselili, ko bomo na robu izumrtja. Res smo šli predaleč v tem našem packanju Zemlje, in če sem iskrena, vsakokrat ko nesem vrečko s smetmi v zabojnike za blokom, me stisne pri srcu, ko vidim, koliko smeti lahko proizvede človek v samo nekaj dneh.

A kot smo rekli, nič ne bomo stokali in tarnali in lomili prstov, ampak – ukrepali. Prvič: ne pozabi, da nisi sama v svojem strahu, kaj se bo zgodilo z Zemljo zaradi globalnega segrevanja. Na milijone nas je in čedalje več nas je in vse bolj glasni smo. Drugič: ne pozabi, da nisi sama v prizadevanjih, da bi nekaj premaknili in pomagali Zemlji in nam samim, da preživimo vse naše neumnosti. Vse več nas je. In tretjič, pa ne zadnjič: veliko lahko narediš tudi sama, pa čeprav se ti zdi, da bo to zgolj kaplja, ki se bo izgubila v oceanu okoljskih težav, in da je vse skupaj brezupno in brez veze.

Verjemi mi, ni težko in ni brez veze. Majhna, navidezno nepomembna poteza, ločiti papir, steklo in plastiko, je lahko prvi, a odločilni korak. Zelo pomemben korak. Ne potrebuješ nič več kot tri posode, v katere ločuješ odpadke. Ugašaj luči, ki po nepotrebnem gorijo, ne pusti, da voda teče iz pipe ves čas umivanja zob, ne vrzi v smeti oblek, ki jih ne nosiš več, ponudi jih komu drugemu, nesi jih v Karitas, na Rdeči križ … Dobro, razumem, da se ti bo zdelo izguba časa, ko boš videla smeti okrog sebe tisti hip, ko boš zapustila svojo sobo, ko boš videla, koliko luči gori v praznih prostorih, kot so izložbe zaprtih trgovin, in ko boš videla, kako sosed sedi v avtomobilu in nekoga čaka, motor pa ves čas dela in v zrak izpušča strupe.

Zato se ne ustavi pri tem, ne bodi zadovoljna z lastnim dosežkom. Pojdi korak naprej. Starši so morda res izgubili svoje mladostno upanje, da se glede okolja da kaj narediti, a vztrajaj, da tudi oni dajo svoj prispevek, vsaj toliko, kolikor lahko naredi ena družina – je varčna glede porabe energije in ločuje odpadke. A se ne ustavi pri tem.  Naj ti bo vzornica mlada švedska najstnica Greta Thunberg, ki ji je uspelo povezati in premakniti mlade z vsega sveta v boju proti okoljskim spremembam, ki vodijo v uničenje našega planeta. Nekaterim gre na živce, češ, kaj se smrklja meša v politiko, naj se raje uči in gre v šolo, ampak temu, za kar se bori in si prizadeva, da bi se spremenilo, lahko nasprotujejo samo »slepi«, ki nočejo videti, kaj se dogaja z naravo okrog nas – izginjajoče živali, vse slabši zrak, onesnažene vode, vse pogostejša in močnejša neurja, zmešano vreme.

Ne boj se takšnih slepcev, naj ti ne vzamejo volje. Stopi korak naprej in zberi v razredu tiste, ki jim prav tako ni vseeno, kaj se dogaja. Z razredničarko se dogovorite, da imate čim več pouka ravno o teh problemih, pri skoraj vsakem problemu lahko osvetlite uničevanje okolja z drugega zornega kota. Dogovorite se o strogem ločevanju odpadkov in varčevanju z vodo in energijo. Predlagajte drugim razredom šolsko tekmovanje v ločevanju odpadkov, skupaj z učitelji pripravite tekmovanje oziroma kviz, katerega vsebina bo ogrožanje okolja, pripravite prireditev za starše na to temo. Če mene vprašaš, dela ti ne bo zmanjkalo in prepričana sem, da se te bodo mnogi zapomnili kot »tista Pika, ki se je borila za naše okolje«.

Ampak, saj to niti ni tako pomembno, ali in kdo se te bo zapomnil, čeprav bodo, če boš res zagriznila v to trdo jabolko,  mnogi čez leta rekli: »A se spomniš tiste Pike, ta pa je bila vražja!« Veliko bolj je pomembno, da boš ti zadovoljna, ko boš pogledala okrog sebe in ugotovila, da ste vsi skupaj vendarle pristavili svoj kamenček v ta naš boj za rešitev planeta Zemlja.

Kaj pa, če bi k temu svojem načrtu reševanja okolja pritegnila tudi svojo simpatijo? Mogoče pa se mu ob skupnem projektu prižge iskrica zate? Samo ugibam, vem pa, tudi iz lastnih mladostnih izkušenj, da se pri skupnem početju na nekem projektu pogostokrat razvijejo čustva, ki presežejo zgolj prijateljstvo. Pa še nekaj. Če se boš resno lotila projekta »rešimo Zemljo«, ne boš imela časa ne za malodušje, slabo vest in ne za jok.