Teta Justi

Hiii tudi tebi, pomoči potrebna enajstletnica!

Vračam objemčke in pošiljam globok poklon, kajti ni ravno veliko tvojih vrstnikov, ki jih tako skrbi počutje prijateljev in jim še malo ni vseeno, v kakšni trenutni koži so, kaj jih muči, kaj jim krati spanec. Skupaj z Unknown school girl, ki s teboj tokrat gostuje v našem kotičku, sodiš v tisto dokaj majhno skupino najstnikov, ki sočutno in ne brezskrbno gledajo na svet in dogajanje okrog sebe in se ne sprijaznijo, da gre nekomu, ki je tukaj zraven, slabo, da se mu dogajajo krivice, da se ne znajde in živi življenje, kakršnega ne bi smel živeti noben otrok vaše starosti.

A rešitev je samo ena. Pa to ni, da jo vsake pol ure vprašaš, kaj ti je, zakaj si takšna, kaj je narobe. Bolj boš tiščala vanjo, bolj se bo zapirala kot polž v hiško. Mojster za to, kako zlesti komu pod kožo in povsem neopazno iztisniti iz nekoga največje skrivnosti, je, če verjameš ali ne, poštar Geza. Če je opazil, da komu iz naše druščine kakšen dan ne cvetijo rožice, da se nam nos vleče po tleh in smo nekam odsotni, je vedno v nevezanem pogovoru, takem vsakdanjem, saj veš, čebljanje o tem in onem, kar tako mimogrede vprašal, kako pa kaj vnukinja ali pa zdravje ali pa kako gredo priprave na potovanje, se starši kaj oglasijo, šola gre …

Tisti, ki so jim bila takšna vmesna vprašanja namenjena, pa so se nevede, ujeti na levi nogi in nepripravljeni na bolj intimna ali čustvena vprašanja, največkrat odzvali z odkritim odgovorom, iz katerega je bilo videti, kaj jih tišči. Geza ni takoj reagiral, ampak je, ko je videl, v katerem grmu tiči zajec, čez nekaj časa malo drugače potipal boleče mesto. Tako je, korak za korakom, ne da bi pritiskal, prišel do resnice, ko pa jo enkrat poznaš, potem je veliko lažje pomagati in ukrepati. Res je zvit, a tudi dobrosrčen ta naš Geza. Vam povem, da bi mu brez strahu, če jaz ne bi mogla, prepustila vodenje tega našega kotička. Ampak to se še lep čas ne bo zgodilo, kajti zadnji izvidi pri zdravniku so kar dobri, kar je zdravnica pospremila z besedami: »Justi, za vaša leta je to zelo dobro, kar ne pomeni, da ste čisto zdravi – malo boli rama, občasno imate pritisk, nekaj več maščob v krvi, zato ne bo odveč še malo več gibanja in kakšen prigrizek manj pred spanjem!« »«OK, sem ji rekla, »mlada dama, imate prav, ampak lačna in zdrava pa že ne bom šla na oni svet.« In potem sva se smejali, čeprav pogovori o dokončnem odhodu, ki v mojih letih vendarle ni tako daleč, po navadi niso ravno najbolj zabavni.

Če pa si star toliko kot ti, pa so razmišljanja o tem popolnoma brez veze, odvečna. To je tako daleč, da je škoda časa in duševnega miru, ko pa je okrog tebe toliko prečudovitih stvari, za katere je vredno živeti in ki jih je treba doživeti. Nič ne rečem, ne bo vedno samo cvetoče polje, v življenju boš stopila tudi v kakšno blatno lužo, ampak življenje, ki ga imamo, je treba živeti na polno, o tem, kar bo, ko bo, ko nas ne bo, in kje bomo, pa lahko razmišljaš in tuhtaš, ko za to pride čas čez petdeset, šestdeset let ali pa, ker se življenjska doba podaljšuje, čez sto.

Zato se raje ukvarjajva s tem fantom, ki »ne ve, da obstajaš«. Morda ne ve, morda pa ve, samo ravno tako kot ti zbira pogum in išče način, kako priti do tebe. Pa mu malce pomagaj. Ne mislim, da moraš pred njim delati salto in stojo na rokah na šolskem hodniku, čeprav bi te zato prav gotovo opazil. Kako pa bi se na to odzval, pa lahko samo ugibamo. Ampak kaj, če bi uporabila dokaj preverjene in manj nevarne metode od salte? Pogovor. Greš mimo njega in ga mimogrede sproščeno, nasmejano vprašaš, kakšen se mu je zdel neki film, ali je razumel matematično snov, kam gre na počitnice, ali ti lahko posodi šestilo, tvojemu se je namreč zlomila špica …

Do tod sem te pripeljala, naprej pa boš morala sama s pomočjo domišljije in glede na to, kako se bo odzval. Če sprejme pogovor, potem bo vse lažje. In prav tak sproščen, večkrat opravljen pogovor s starši pelje do tako želenega mobilca. Korak za korakom, pri čemer moraš vedno najprej poudariti, izpostaviti, da se zavedaš nevarnosti zasvojenosti, da boš sprejela dogovorjena pravila uporabe, ki bo smotrna in odgovorna, potem pa pridejo na vrsto še, kako je dandanes težko brez te napravice, saj jo tudi starši uporabljajo, kako je uporabna, tudi za potrebe šolanja, povezanost s sošolci in učitelji, za hitro iskanje podatkov, če računalnik ni na voljo …

Počasi se bosta mehčala, saj se prav gotovo zavedata, da brez tega pripomočka žal ne gre več. In prav tak način je uporaben za »mehčanje« očetove strogosti. Počasi, strpno, korak za korakom. Vem, da se ti zdi, da se nikamor ne premakne, da je vse zaman, da izgubljaš potrpljenje, a verjemi mi, da starejša ko boš, manj argumentov bo imel za pretirano strogost, sploh če boš v šoli še naprej dobra. So pač tudi takšni cilji v življenju, do katerih pridemo po daljši, bolj zapleteni poti. Zato je zmaga toliko slajša.