Teta Justi

Ojla, nesrečna  trinajstletnica!

Saj ne boš huda, če bom vrstni red nekoliko obrnila in pri tvojih težavah geografsko gledano šla od spodaj navzgor.

Veš, izguba bližnjega, trpljenje ob tem, bolečina in ta nenehni občutek, da nekoga pogrešaš, je večna tema človeškega premišljanja, samoizpraševanja in iskanja odgovora, kako se prebiti čez takšno obdobje in ostati »nepoškodovan«. Mislim, kako preživeti bolečino in spet zaživeti normalno. Različni smo in zato zelo različno doživljamo izgube. Za nekatere se nam zdi, da sploh niso prizadeti, pa v resnici strahotno trpijo, drugi stisko in bolečino poskušajo premagati tako, da o izgubi veliko in pogosto govorijo z drugimi. Jaz sem že toliko stara, da sem bolečino ob izgubi ljubih mi ljudi že tolikokrat prebolevala, da se niti ne spomnim več, kolikokrat, a to ne pomeni, da sem otopela, da me manj prizadene kot nekoč. Sta pa pomembni dve pravili.

Da svoje bolečine nikar ne skrivajmo, ne tlačimo v sebi, ampak se o njej tako kot o osebi, ki jo pogrešamo, pogovarjajmo. Poštar Geza je pred dvema letoma ostal brez enega najboljših prijateljev še iz otroških let, sošolca pa še sodelavca. Bil mu je skoraj toliko kot brat. In ni bilo obiska pri meni, da se ne bi pogovarjala o njem, in poslušala sem Gezove zgodbe o njunih prigodah tudi petkrat, šestkrat, smejala sva se jim in videla sem, kako mu je bilo vsakokrat kanček lažje. Naj se sliši še tako zlizano, ampak čas vendarle celi in zdravi čustvene rane. In drugo. Ne pozabimo, življenje ima svoj konec, čeprav se nam vedno zdi, da bi lahko vsaj še malo dlje trajalo in da bi tudi tvoja babica, in ne samo ona, lahko živela vsaj še malo dlje. Ampak do slovesa bi prej ali slej prišlo in vedno bi bilo boleče in hudo. Da se vsaj malo potolažimo,  vedno pomislimo tudi na to, da je vendarle šlo nekako po vrsti. Da na zadnjo pot starše in stare starše pospremijo otroci in vnuki in da ni obratno. To je tisto, kar mi vedno spodseka noge in se kar sesedem. To se mi zdi zelo krivično. Kadar se je to zgodilo, je moja babica, malo zares, malo za hec, vedno znala reči: »Nekdo, ki ureja sezname, kdo in kdaj mora oditi, je spet  grdo zamočil in bi ga bilo treba nujno vreči iz službe!« Pa še nekaj ne pozabi. Babici bi bilo zelo hudo, če bi vedela, kako je tebi hudo, kako trpiš. Tega pa res ne bi rada, kajne? Spomni se tistih lepih trenutkov, ki sta jih preživeli, in vsega lepega, kar ti je dala, in poskrbi, da boš tudi ti nekoč vsaj takšna babica, kot je bila ona.

Tako, zdaj gremo korak nazaj. K tej vražji matematiki, ki je tudi meni delala sive lase. Dobro, ne bom rekla, da sem sivolasa zaradi aritmetike in geometrije, saj mi je kakšnega sivega naredila tudi kemija ali pa soseda iz prvega nadstropja, bom pa rekla, da številke nikoli niso šle boljše od rok, če se je na učenca kdo drl. Tisoč znanstvenih dokazov je, da se da z lepo besedo in spodbudo doseči veliko več kot z dretjem, ali, še huje, zmerjanjem. Spomnim se, da sem, če je učiteljica samo malo povišala glas, ko sem stala pred tablo, pozabila, ne samo, koliko je tri plus sedem, ampak tudi, kako mi je ime. Torej do drugačnega učnega pristopa imamo na voljo dve poti. Prva je, da mirno, strpno in spravljivo poveš staršem, da bi bolj kot visoke tone od njih potrebovala malo več spodbude in tudi pomoči pri učenju, in druga, da prosiš učiteljico ali učitelja matematike v šoli ali pa razredničarko, da to isto pove tvojim staršem. Včasih, žal, beseda avtoritete bolj zaleže kot prošnja lastnih otrok. In če to dosežeš, potem ne bo več opravičila za neznanje. Svoj delež, torej trud in kakšno urico več ob knjigi, boš prispevala še ti in vse bo drugače.

Kaj dosti drugače pa ne bo glede tvoje mlajše sestrice, ki je klasičen vzorec nekoliko razvajenega najmlajšega otroka v družini. Saj ne, da bi jo imeli rajši kot tebe, o tem dvomim, ampak ti mlajši so tako »luštkani, prikupni, cortkani, zlati, simpatični, vsi so oh in ah«, da se od njih kar cedita med in mleko in se jim nihče ne more upreti, ko tako prikupno in nedolžno zvijajo očke in utripajo s trepalnicami … ampak tudi ona bo zrasla, ne bo več vedno »oh in ah«, tudi njej ne bodo spregledali vsake lumparije in vsaka stvar, ki jo naredi, se jim ne bo zdela simpatična in prikupna. Malo potarnaj staršem nad neenakopravnim položajem in krivicami, nikar pa zaradi tega ne beži od doma in ne razmišljaj o tistih drugih traparijah. Saj veš, kako pravijo, za vsako ritko palica raste. Pride še čas in ni tako daleč, ko te bo ta zlata sestrica cukala za rokav in te prosila za  nasvet, pomoč. Takrat ne bodi zmagovalka, ampak prijazna sestrica.