Teta Justi

Živijo tudi tebi, Lili!

Lahko bi začela z: »Draga Lili, jaz nisem ne na TikToku ne na Facebooku, ne najdeš me na Instagramu in Snapchatu, zaman boš iskala kakšen moj čivk (tvit), ker nisem vrabček, da bi skakala s črvičkom v kljunu po veji in  čivkala, pa sem, kot vidiš, živa in zdrava.« Pa ne bom.

Če bi to namreč napisala, bi mi res lahko čisto upravičeno rekli, Justi, sedi na kolo in se odpelji nazaj v zgodovino in na poti pazi, da te čas ne povozi. Zavedam se, da moje vihanje nosu nad vsemi temi družbenimi omrežji in ponavljanje, da raje klepetam s kom ob kavici  na klopci  za blokom in raje grem po čebulo v trgovino in kakšno rečem s trgovko, kot pa lajkam, čivkam, tiktokam,  esemesam  ali nakupujem po pametnem telefonu, ne bo kaj dosti spremenilo.

Svet se je odločil, da bo delal in se družil preko zaslončkov. Ali je ta usmeritev oziroma odločitev pametna, bo pokazal čas. Morda jaz odgovora niti ne bom dočakala. Vi pa ga boste. Upam le, da spoznanje o slabih učinkih pandemije družbenih omrežij vendarle ne bo preveč grenko ali kislo. No, spet me je malce odpeljalo v rahlo filozofske vode …

Ampak to, kar sem natrosila, vendarle ni tako daleč od tistega, kar muči tebe. Vsa ta omrežja so zaslužna tudi za to, da so nam slavne osebe, predvsem iz sveta glasbe in filma, postale še bližje, skorajda lahko kukamo v njihove dnevne sobe in spalnice, vemo, kako živijo, kaj jedo, kako se zabavajo. Toda  mnogi med vami, tako kot ti, Lili, imajo občutek, da so slavni srečni in da jim je neizmerno lepo in da nimajo nobenih težav. Ampak to je samo del prave slike, prikazane na vseh teh omrežjih, kajti njihovo življenje ima tudi temno plat, tisto, ki je ni mogoče videti na YouTubu ali Facebooku.

Pobrskaj malo po Googlu, poglej malo v časopise, preberi kakšno revijo, pa boš videla, da se za to srečo in lepoto, s katerima so največkrat obdani slavneži, vplivneži ali kot jim zdaj pravijo – influencerji, včasih skrivajo grde zgodbe in celo tragedije. Mnogi med temi srečneži hudo trpijo, ker so tako izpostavljeni javnosti, ker nimajo nobene zasebnosti, ne oni ne njihovi otroci; mnogi imajo težave z alkoholom in mamili, mnogi so večkrat ločeni, pri čemer mora marsikdaj posredovati celo policija. Številni med njimi so na antidepresivih, hodijo na pogovore k psihologom in slava ter največkrat samo navidezna sreča jim nič ne pomagata k zdravemu in dolgemu življenju, saj mnogi umrejo (pre)mladi.

Glej, nič nimam proti, da postaneš slavna. Ampak zgolj za to, da boš imela ogromno hišo, ogromno denarja in ogromno oboževalcev, se ne splača biti slaven, ker vse to ti še zdaleč ne zagotavlja sreče. Lahko si slavna tudi tako, da te niso polna družbena omrežja, da te ne »rolajo« vsak dan po YouTubu. Lahko si svetovno uspešna znanstvenica, gledališka igralka, zdravnica, političarka, skratka slavna oseba ne zato, ker so te polna družbena omrežja, ampak ker si naredila nekaj dobrega in pomembnega za znanost, medicino, književnost, za soljudi. So tudi slavne in pomembne osebe, ki jih ne najdeš na omrežjih v besedi in sliki skupaj z njihovo bogatijo, čeprav so izjemno veliko naredile za prebivalce tega planeta, za njihovo boljše življenje. To je slava, ki se ji jaz globoko priklonim, tiste slavne zvezdice z YouTuba pa se mi včasih malce smilijo in redkokatera je takšna, da bi z njo zamenjala mesto. Dvomim, da so zaradi slave srečnejše od mene ali tebe ali tvoje sošolke.

Poglej poštarja Gezo. A on ni slaven? Oprosti, saj ga pozna vsa vas, od koder je doma, vsa moja ulica, vsa mestna četrt, kjer nosi pošto, in pozna ga na tisoče pilovcev. Kaj je to malo? Ni ga na YouTubu, ampak saj ga poznaš, tam si niti ne želi biti. Dovolj mu je, da se druži z vami, sosedom Milivojem in menoj. Ga razumem, srečo doživlja čisto drugače od teh novih influencerjev. Razumem pa tudi tebe, ko praviš, da se počutiš odrinjena, drugorazredna, zato ker nimaš dostopa do družbenih omrežij. Geza pravi, da se je tako počutil v otroštvu, ko so številni njegovi vrstniki že imeli kolo, on pa ne, pa tudi jaz sem še danes malo žalostna, ko se spomnim najstniškega trpljenja, dokler se mi ni uresničila želja, da bi tudi mi imeli televizor kot mnogi številni sosedje. Ni bilo prijetno, saj  smo ga dobili med zadnjimi v naši ulici, a sem preživela brez posledic in travm. Tudi ti bi, če bi ostala brez družbenih omrežij še nekaj časa.

A sem  prepričana, da bosta starša sama kmalu spoznala, da danes kratko malo brez tega ne gre več, še posebej pri najstniški generaciji. No, da bosta to čim prej spoznala, pa jima bo treba malce »pomagati«. Kakšen stric ali teta, dobri prijatelji staršev bi lahko pomagali. Če jih prosiš, bi znali biti bolj prepričljivi kot ti in bi poučili starše, da je dandanes čisto normalno, da imajo otroci dostop vsaj do nekaterih družbenih omrežij. Da je tudi koristno, ker se na njih veliko dogovarjajo tudi okrog šolskih obveznosti, da je dobrodošlo še posebej danes  ter v koronski krizi, ko so druženja skrčena na minimum.

A tudi ti ne sedi križem rok in sama predlagaj eno ali dve omrežji, ki bi ju imela. To bo za starše bolj sprejemljivo, kot če jim našteješ vsa, ki so dandanes na voljo. Predlagaj tudi pravila uporabe, omejitev za določen krajši čas dnevno. Ko pa bodo starši videli, da si odgovorna pri tem, pa tudi previdna, saj se, vidim, zavedaš nevarnosti in pasti pretirane uporabe, bodo malce popustili. Majhni koraki bodo to, počasi se bo premikalo, a moraš biti potrpežljiva. Tudi meni, prosim, obljubi, da ne boš, ko prideš do Facebooka ali Instagrama, imela cel dan prilepljene oči na mali zaslon in boš dobila žulje na prstih od tipkanja sporočil, pošiljanja lajkov in izmenjave fotk. Ne gre izzivati usode, ki ti bo na koncu naklonila kakšno od družbenih omrežij. Kaj hitro lahko spet ostaneš brez njih, ko starši ugotovijo, da si postala odvisnica. Zato po pameti, prosim.